Maja Vidmar je dve tretjini svojega preživetega časa verjela, da mora biti nekaj trdnega, jasnega, določenega, pokončnega, in vse to, ne da bi se sploh imela čas narediti, ampak kar iz nule. Zato je, kot pravi, ves čas imela občutek, da slepari. »Zdaj je vendarle malo drugače: poleg zmede je tudi občasni mir, da samo sem,« dodaja. Torej občasno je in piše. Po šestih dobro sprejetih pesniških zbirkah in Jenkovi nagradi (Prisotnost, 2005) je pozornost nazadnje pritegnila z Minutami prednosti, zbirko, ki je izšla v Literaturinih Prišlekih.Preberi