Zmerna žaloigra, v kateri si nihče ne puli las, a tudi nihče ne skače v zrak od veselja.

Reševanje velike krize.

Nobene post mortem, postmoderne lezbične romance ne bo tukaj.

Današnji časi, ugotavlja Esad, so drugačni in le redkokdo se je zmožen tako odpovedati produktivnosti.

Strip je nekaj, kar se med uro literature ustvarja ali bere pod klopjo.

Svet Norcev pomorcev, romanesknega prvenca Goroslava Vukšića, je svet teme in nevarnosti; svet periferij velikih mest, v katerih se odvija trgovanje z mamili, ali samotnih tovornih ladij, na katerih preživijo le najtrši.

Pred kratkim je Andrej Blatnik svoje kolumne, komentarje in spremne besede iz zadnjih let zbral v »Nezbranem delu«. Seveda se tudi v tej zbirki »majhnih premislekov« v prvi vrsti posveča knjigi – kot bralec, kot pisec, kot urednik, pa tudi kot dolgoleten preučevalec bralskih in prodajnih trendov pri nas in na tujem.

Slovenska naslovnica Williamsovega romana, ki Avgustovo podobo sestavi iz različnih izsekov njegovih kiparskih upodobitev – ali vsaj iz različnih pogledov na en sam kip – je vizualno kar dobro zadela Williamsove pripovedne odločitve. Vse do zadnje, tretje knjige, namreč Avgusta nikoli ne spoznamo skozi junakovo prvoosebno perspektivo.

Strip, sodeč po obisku festivala, nikakor ni kakšna izumrla umetniška oblika, ki bi se ji bilo treba bati za občinstvo. Hkrati je vsaj v določenem segmentu že pustil za sabo obdobje, ko je predstavljal najaktualnejšo obliko množične kulture.

Kolarjev romaneskni prvenec ni linearna pripoved, ki bi se odvijala proti kakšnemu finalu; težko mu je na prvi pogled tudi pripisati kakšno preveč jasno idejo ali vprašanje. Glavnino dela sestavljajo taka ali drugačna »poročila s terena«, natančneje izkušnje s štirih delovnih mest, zato ni preveč nenavadno, če skušamo prevladujočo usmeritev dela najprej najti predvsem v kritiki teh – nestabilnih ali vsaj preprosto nezavidljivih – delovnih okolij, v kritiki sistema, ki jih dopušča, in v kritiki razosebljenosti in osamelosti, ki jih povzročajo. A čeprav se taka vprašanja do neke mere tudi res odpirajo, vseeno ne predstavljajo tistih velikih vrat, skozi katera bi lahko vstopili prav v sredo Kolarjevega teksta.Preberi