Branje pod klopjo

Glavna ljubljanska stripovska utrdba so nemara kar prostori Stripburgerja na Metelkovi 6; ena od pomembnejših postojank sodobne slovenske literature so seveda prostori revije, ki jo pravkar berete. Odkar se je Literatura preselila na Trubarjevo, je med njima dobesedno pet minut hoda; njuni predstavniki_ce se pogosto zadržujejo na istih koordinatah, kar še krepi občutek sorodnosti.

In do neke mere je to res. Obe skupnosti se v primerjavi z bolj množičnimi formami kulture in kratkočasja počutita nekoliko na margini; na globalni ravni se seveda še najdejo zgodbe o velikih uspehih tako stripovskih kot literarnih stvaritev, na lokalni ravni pa že dolgo vztraja občutek, da so tako za strip kot za literaturo tisti časi, ko sta bila med umetniškimi zvrstmi v absolutnem ospredju, že nekoliko v preteklosti. Hkrati je obema lokalnima scenama ta umeščenost – vsaj dokler obstajajo sredstva za njuno delovanje in v njune prostore ne želijo stlačiti kakšnega kitovega okostja – pravzaprav ljuba in povsem dovolj. Zgodovina je polna primerov, kako se na bolj boemskem kulturnem robu rojeva najboljše, in ta oddaljenost od centra – na varni razdalji od oblastnega pogleda, ki bi zahteval pokoritev kakšni ideologiji sredinskega toka, a hkrati z ravno še zadostno mero hranilnih financ, da na obeh scenah ves čas nastaja nekaj novega – se vsem zapletom in peripetijam navkljub vendarle kaže kot ugodna za kvalitetno ustvarjanje.

Pa vendar se zdi (pri čemer moram seveda vse precej posplošiti; področje stripa in literature je v resnici nadvse široko in v njem se da najti kopico primerov, ki spodkopavajo omejeno optiko osebnega pogleda), da sta preteklosti dveh form – in posledično dveh scen – različni. Preteklost literature je slavna in težka. Še vedno je živ spomin na čase, ko je – vsaj v tukajšnjih okvirih – sprejemala herojsko nalogo in služila kot temelj nacionalnih identitet. Tudi danes je v načinu, kako obravnavamo literaturo, pogosto nekaj športno­-tekmovalnega; še vedno radi razmišljamo v okviru nacio­nalnih predstavnic_kov in nekakšnih »reprezentanc«. V preteklosti literature lahko najdemo različne mitološke figure, ki še danes mečejo nanjo svoje sence. Poleg tega je literatura, najbrž zaradi dejstva, da je njen osnovni material jezik, tradicionalno povezana s filozofijo, razmislekom, s svetom duha, če se izrazim malo starodobno in patetično.

Niti, ki sodobno literaturo vežejo na njeno preteklost, postajajo sčasoma resda vse tanjše; sodobna literarna ustvarjalnost pogosto nalašč ironizira velike mitske zgodbe in like svoje preteklosti, a jih vendar ne uspe docela razstaviti. Velike figure so še vedno med nami, prisotne na trgih in v berilih, v imenih najpomembnejših nagrad, v poimenovanjih kulturnih institucij. Po drugi strani se zdi, da niti ne obstaja celovita želja po tem, da bi občasen ikonoklazem privedli do kakšnih bolj skrajnih meja: različni razmisleki in geste še vedno neredko izdajajo nostalgijo za časi, ko je literatura stala na osrednjem piedestalu in ni bila samo ena od umetniških form.

Še vedno tudi velja – bolj ali manj –, da literatura ni hec. K sebi privablja drugačne porabnike; v nasprotju s stripom bistveno pogosteje rabi za kuliso modernih meščanskih salonov. Le redko tudi govori zgolj o tem, o čemer govori; skoraj vselej skozi besede seva nekaj filozofskega ali transcendentnega, neizgovorjenega, morda tudi neizgovorljivega. Celo ko se posveča telesnemu, skatološkemu, seksualnemu (konkretno imam zdajle v mislih Davorina Lenka, ki se ga sicer v prihajajoči stripovsko­-zgodbarski publikaciji začuda ni polotil noben stripovski avtor ali avtorica), se pogled literature najpogosteje upira že tudi skozi opisani svet in skuša zaznati nekaj presežnega, kar je treba nekako ekstrahirati iz te nizke motivike.

Pa strip (predvsem slovenski)?

Na trenutke se zazdi, da glede na prejete nagrade že skorajda stoji ob boku literature: Prešernova nagrada za Mikija Mustra in Kostjo Gatnika, nagrada Prešernovega sklada za Tomaža Lavriča. Do neke mere se res dogaja nekakšna kanonizacija. Morda imajo kakšna napredna šolska berila celo odlomek iz Zvitorepca ali Rdečega alarma. A ta kanonizacija je drugačna: nekakšen nov izum in kakor da ne čisto čisto zares. Gesta več pove o spreminjanju samega pojma kanona, o spreminjajoči se vlogi umetnosti in pogledu nanjo. In če smo čisto dobesedni: simbolni nacionalni žegen, ki ga je deležna stripovska umetnost, se izvaja v imenu Prešerna; literarna figura je tista, ki odškrne vrata stripu, in ne obratno. Prešernova nagrada za strip je lepa stvar; a se hkrati zdi kot nekakšna dobra fora.

Očetje stripa na Slovenskem pač niso enaki literarnim očetom; svojemu podmladku so bliže, ker nikoli niso bili ravno kakšni bronasti monoliti. Strip je nekaj, kar se med uro literature ustvarja ali bere pod klopjo; kar ponavadi vključuje prepovedane motive, zato se ne kaže učiteljem; v čemer se uživa, ko so obveznosti mimo in je »Vrba« zgledno memorirana. Strip, od svojih začetkov označevan za kič in eskapizem, se je tako srečno izognil težkim nalogam literature in zahtevi, da bi se udinjal v službi naroda ali kake druge vzvišene ideje; namesto tega se je, razrešen teže, svobodno spajdašil z žanri, brezsramno zabredel v eksplicitnost in subverzivnost ter spletel močno nadnacionalno zavezništvo vsakršnih underdogov. Pleše, trebuhi, štrleči zobje; obstranskost, asocialnost, voajerizem; uživanje v vsem nenormativnem, pa tudi temačnem, distopičnem, potlačenem: to je le nekaj paradnih konjev stripa, izhajajočih iz njegove svobode.

(V pomoč pri podčrtanju poante mi prihajata dve naključni številki Stripburgerja, ki ju povlečem iz omare. Na zadnji platnici prve od teh številk je slikar, ki strmi v straniščno školjko in to, kar vidi, zvesto preslikava na platno – smešnica, ki kar najbolj plastično ilustrira tendenco stripa, da prinaša na površje vse skrito in potlačeno. V uvodniku druge številke stripar Dakota McFadzean piše: »Risanje je moja prva ljubezen in pogosto sem se spraševal, ali niso nemara risarji bolj v stiku s svojim otroštvom kot navadni ljudje zato, ker rišejo […] … v življenju risarja risanje predstavlja neprekinjeno črto: otroštvo se nikoli zares ne neha in odras­lost se nikoli zares ne začne.« In res sta v fokusu stripa pogosto prav otroštvo in najstništvo oziroma nerodno izmotavanje iz njiju. Na splošno se zdi, da je striparsko občestvo nekakšna večna mularija. Zdaj že razvpiti vzklik Katerine Mirović »Kva zdej, a bomo kej risal?!« (ki ga je Tomaž Lavrič ovekovečil tudi v stripu in ga je moč videti v pisarni na Metelkovi) pušča prav ta vtis: klima stripovske scene je še vedno klima nekakšnega poniglavega razreda, ki deluje pod taktirko svoje tršice.)

Iz te neobremenjenosti pa ne izhaja samo pogosta izbira tem in motivov stripa, temveč tudi sam odnos do njih. Če je ukvarjanje s (pogojno rečeno) »nizkim« v svetu literature le ena od možnih in ne preveč prehojenih stezic, pa je v stripu to dosti širša, pogosteje ubrana cesta; različne mezeče sluzi, izločanje, občevanje in vsakršni odkloni od mainstream kanonov lepote so tu skoraj zapoved. Hkrati pa tudi pogosta končna točka; če literatura gleda skozi motive, če se želi zazreti tja nekam čez, strip gleda natanko in do konca vanje, brez izogibanja in brez pretvarjanja, da so motivi zgolj nekakšni snovni kanali, ki nas popeljejo do nečesa več.

Tako se literatura in strip danes znajdeta na podobni točki, do katere pa sta prišla po različnih poteh. Literatura, ki je svojčas stala na vzvišenem piedestalu, je postopno zdrsnila na mesto zgolj ene od umetnosti – vsekakor v tem trenutku ne najbolj množično použivane. Strip po drugi strani nikoli ni užival tako vzvišene pozicije; njegov »zdrs« je morda le v tem, da je nekoč zasedal dosti višje mesto na področju množične kulture, danes pa se je, podobno kot literatura (in znotraj nje še bolj poudarjeno kratka proza), ugnezdil na poziciji umetnosti za hvaležno, butično, a v številčnem smislu omejeno občinstvo.

Kaj se torej zgodi, ko se ti sceni spajdašita? (Najpogosteje tako, da je strip tisti, ki se poloti literature. Iz glave se ne spomnim nobenega obratnega primera, vsaj v slovenščini ne, čeprav ideja o literarizaciji kakega slovenskega stripa vsekakor zveni intrigantno.) Temu eksperimentu smo lahko prisostvovali v že kar nekaj Literaturah, vključno s pričujočo (predstavlja se namreč duo Andrej Tomažin – Matej Stupica), celoten projekt stripovskih preobrazb pa bo v kratkem kronan z izdajo stripovsko­-zgodbarske zbirke. Kar se skratka zgodi, je pravzaprav nekaj pričakovanega: striparji so si večinoma izvolili tiste zgodbe, ki v sebi že imajo neko klico stripovskega, neko iskro, ki jo lahko strip s svojo vizualizacijo učinkovito razpiha. Bizarne hipertrofizacije slovenskih navad in uzanc; znanstvena fantastika; mračne in sluzaste distopije; iz voajerskih tendenc vznikajoča erotika. To je presečno območje, na katerem se sceni – sorodni, a ne istovetni – lahko srečata.

Čeprav pogosto mračno, pa to vsekakor ni območje, ki bi trlo duha ali ga dolgočasilo. S svojim transgresivnim nabojem celo takrat, ko se zdi najbolj pesimistično, razsvetljuje možgane svojih bralk_cev in jim sporoča, da so zgodbe lahko tudi take; da je prestop pričakovanja nujen za zapuščanje starih, morda že okostenelih vzorcev. Ko se okvir pričakovanja razpoči, iz njega prileze nekaj novega, divjega, kar napade bralca_ko (v najboljšem pomenu te besede), hkrati pa literaturi pogled obrne tja, kamor sama redkeje gleda, in jo spomni, da je tudi to dovoljeno; da je lahko prav vse, kar si želi biti, in da je lahko prav tako svobodna in brezbrižna do preteklosti kot strip.

Kar je trend, ki se bo, če se ne zgodi kakšen nenadejan zasuk v tra­di­cio­nalnost, tudi nadaljeval: sceni, čeprav ne istovetni, bosta odslej hodili po podobni poti sproščene raznolikosti in raznobarvnosti (vključno z raznoterimi blatnimi odtenki). Naj lazijo roboti, orjaki in orangutani po zemlji naši! Prihodnost je tistih, ki ustvarjajo – in berejo – pod klopjo.