Besedila za antologijo najkrajše slovenske pripovedi Na balkon visoke hiše je izbrala, uredila in s spremno besedo opremila ena največjih strokovnjakinj za sodobno slovensko prozo, Alojzija Zupan Sosič, profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete. Gre za prvo tovrstno antologijo v Sloveniji, ki jo določa kriterij kratkosti izbranih besedil.

Pesnik, kantavtor, pisatelj in prevajalec Matej Krajnc se lahko pohvali z obširnim pesniškim opusom, ki nastaja od leta 1988. Pričujoča zbirka London je že njegova 52. po vrsti, a vendar se zdi, da se njegove praviloma tanjše knjižice poezije, ki izhajajo zelo redno, včasih kar izgubijo in niso vedno deležne kritiškega in bralskega pretresanja, ki bi si ga zaslužile, zato je pohvalno, da ga je letos izpostavil festival Pranger, kjer so pod drobnogled vzeli njegovo knjigo Ojstrica (2019), nato pa je Dejan Koban London izbral za izid v zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe.

Z merjenjem časa je človek vsaj malo poenostavil vrveči kaos okrog sebe, s koledarji pa je čas poimenoval, ga razporedil, popredalčkal in konec koncev udomačil. Podobno je poskušal z besedo, a ta je vedno ostajala neugnana, igriva, polna možnosti in svobode, zato je pričujoči Lunin koledar, praznična pesniška pratika mojstra Borisa A. Novaka, čudovita zmes pesniške besede in sistematičnega časomerstva.

Beseda, ki najbolje opiše najnovejšo knjigo Katarine Gomboc Čeh, je »lična«. Minimalistično oblikovana tenka knjižica majhnega formata je odeta v nežno rožnato barvo in takoj daje slutiti o krhkosti, ki se bo skrivala med platnicami.

Muanis Sinanović, ki se je ob pisanju leposlovja uveljavil tudi kot kritičen mislec, se v poezijo vrača s pesniško zbirko Krhke karavane, ki je pravkar izšla v zbirki Prišleki in prinaša močno pesniško govorico, ki na vsakem koraku zaobrača naša pričakovanja in se poglobi v samo tkivo pripadanja družbi.

Izraelski pisatelj Etgar Keret je bil s svojim presenetljivim humorjem in zgodbami s poudarjeno človeško noto med slovenskim bralstvom lepo sprejet že z zbirko "Še zadnja zgodba in konec" (LUD Literatura, 2014, prevedla Andrej Blatnik in Julija Potrč Šavli), ob izidu prevoda njegove najnovejše kratkoprozne zbirke "Polêti že!" (prevedla Julija Potrč Šavli) pa smo z njim spregovorili o novih tehnologijah, človeških apetitih, iskanju stika in trenutni situaciji, napisal pa nam je tudi posvetilo.

Knjiga sledi številnim zakonitostim žanra mladinske pustolovščine. Imamo zemljevid, ki ga druščina odkrije po pomoti, a se kmalu izkaže za ključnega. Imamo začetno poletno brezdelje, ki kar kliče po akciji, po nečem razburljivem, kar bo previharilo dolge soparne dneve in jih naredilo predvsem bolj vznemirljive. Imamo tudi pisano druščino otrok, ki se spoprijateljijo ravno zato, ker se lotijo nenavadnega in celo nevarnega podviga.

Čeprav spada Zbigniew Herbert med velike poljske pesnike in mislece 20. stoletja, je pri nas razmeroma nepoznan. Pred nekaj leti smo dobili prevod njegovih zadnjih dveh zbirk, v devetdesetih pa je pri Društvu slovenskih pisateljev izšel malo obširnejši izbor, ki sta ga pripravila Tone Pretnar in Niko Jež.

Tekste, ki tvorijo končno podobo knjige, je sicer Bernard DeVoto izbral in uredil že leta 1939, a je objavo ustavila Twainova hčerka Clara Clemens, ki se je bala, da bi kontroverzna besedila njenega očeta v očeh javnosti umazala njegov ugled, saj čas očitno še ni bil zrel zanje.

Pesniški prvenec Amonit že v naslovu odpira dve večji vprašanji: kdo ali kaj je amonit v tej zbirki in kako se vse to povezuje z vesoljem. Naslovnico namreč krasi predstavnik amonitov (izumrli predniki današnjih hobotnic, lignjev in sip), a skozenj preseva vesolje, ki se bohoti čez celotno zadnjo platnico.