Strupeno bistroumna knjižica

Mark Twain, Pisma z zemlje. Prevod: Maja Novak. Ljubljana: eBesede, 2019

Veronika Šoster

Mark Twain (1835–1910) z resničnim imenom Samuel Langhorne Clemens je eden izmed najslavnejših ameriških piscev, ki mu je zaradi narave njegovega opusa pripadel tudi naziv največjega ameriškega humorista. Njegova dela so dobro poznana tudi pri nas, sploh klasike, kot so Prigode Toma Sawyera (1876), Princ in berač (1881) in Prigode Huckleberrya Finna (1884). Šele letos pa smo dobili slovenski prevod Pisem z zemlje, ene izmed njegovih najbolj provokativnih knjig. Tekste, ki tvorijo končno podobo knjige, je sicer Bernard DeVoto izbral in uredil že leta 1939, a je objavo ustavila Twainova hčerka Clara Clemens, ki se je bala, da bi kontroverzna besedila njenega očeta v očeh javnosti umazala njegov ugled, saj čas očitno še ni bil zrel zanje. Tako je knjiga prvič izšla šele leta 1962, torej več kot petdeset let po avtorjevi smrti. Kar ni nič čudnega, saj v knjigi mrgoli stavkov tipa: »Obe svetopisemski zavezi sta zanimivi, vsaka po svoje. […] Staro zanimata predvsem kri in spolnost. Novo zanima odrešitev. Z ognjem. Prvič, ko se je bog spustil na Zemljo, je prinesel življenje in smrt; ko je prišel drugič, je prinesel pekel.«

Gre za neke vrste pisemski roman, čeprav je knjiga pogosto uvrščena med esejistiko. Twain se poglobi v krščansko vero in njeno dvoličnost, kar naredi tako, da pisalo potisne v roke največjega kritika krščanstva izmed vseh – Satanu –, ki odpotuje na Zemljo in z nje piše pisma. Na začetku romana tako spremljamo veliki pok in čudenje nadangelov Gabrijela, Mihaela in Satana nad božjimi stvaritvami, ki se pridušajo da »je bilo vesolje dobro tako, kakršno je bilo, pa koristno tudi. Bilo je mrzlo in temno – v njem smo si lahko tu pa tam odpočili po obdobju bivanja v kar premilem podnebju nebes in njihovi veličini.« Potem pa se zgodi neizbežno, Satan je v Twainovem humornem duhu izgnan iz nebes, saj je bil zaradi sarkastičnih pripomb ovaden generalštabu, in se odpravi vohljat na zemljo, to čudno božjo stvaritev, ki se mu zdi precej sumljiva. Z opazovanjem človekovega obnašanja nenehno vrednoti odnos med njim in bogom, ki je res precej kompleksen, poln protislovij in nelogičnosti, in Satan komaj čaka, da lahko kaj od tega izpostavi. Njegova pisma so polna sarkazma, ironije, pa tudi jeze in nekakšnega gneva nad ljudmi, ki so tako vodljivi in tako zelo podložni svojemu bogu, čeprav je njegova naklonjenost do njih več kot očitno vprašljiva. To največkrat dokazuje s citati iz biblije, ki se mu zdi precej problematična: »Ta biblija je večinoma zgrajena na fragmentih starejših biblij, ki so odslužile svoje in se spremenile v prah.« Tudi njena vsebina mu ne diši preveč: »V njej je žlahtna poezija; pa nekaj domiselnih pravljic; in nekaj krvave zgodovine; peščica dobrih naukov; pa na pretek obscenosti; in več kot tisoč laži.« Satan se v pismih pogosto priduša, kaj vse je iz biblije izpuščeno, kaj je prikrojeno, kako gre tako ali tako samo za prepis prepisa oziroma kar fabrikat – in to je v veliki meri seveda dejstvo zaradi vseh prepisov, ki so se dogajali skozi dolgo zgodovino te knjige, zato Twainove namere, da bi okrcal slepo sledenje in preveč dobesedno razlaganje metaforičnega teksta na škodo mnogih, jasno presevajo skozi tekst. Čeprav je tekst poln kritičnih opazk, je to, kako resno bo bralec jemal zapisano, bolj odvisno od njegovega osebnega odnosa do te tematike, ne pa toliko od avtorja – če bo knjižico v roke dobil nekdo, ki ima do biblije precej ironičen odnos, se bo znal kar prijetno pozabavati.

Vseeno pa je knjiga krasna satira tudi zato, ker po drugi strani dejansko izpostavlja precej nelogičnosti, ki so se prikradle v človekovo čaščenje – s tem seveda meri na slepo in dobesedno vero po črki, saj mu ravno to daje zagon za res drastične primere in mu omogoča, da se lahko Satan blazno poudarjeno norčuje. Priduša se nad nebesi, ki so po njegovo zgrajena ravno nasprotno od človekovih vrednot: »Iskreni oboževalec intelekta in potratni plačnik njegovih uslug je ustvaril vero in nebesa, ki intelektu ne delijo komplimentov, ki ga z ničimer ne odlikujejo, ki ga z ničimer ne poplačajo; v resnici ga niti omenjajo ne.« Za pričakovati pa je, da se najbolj od vsega huduje nad bogom, najprej nad njegovo moralo, pa nad njegovo nedoslednostjo, nečimrnostjo, malenkostnostjo, pa tudi nad njegovo škodoželjnostjo: »Čudovito, koliko premišljenega, natančnega načrtovanja je stvarnik posvetil vélikemu delu: temu, da trpinči človeka. Povedal sem že, da je za sleherni del njegovega telesa predvidel posebnega prenašalca bolezni, niti enega ni spregledal.« Navede ogromno primerov iz biblije, ko je bog človeku kar tako, brez pravega razloga, naredil veliko krivico, in se obenem čudi človeku, ki še vedno ne spregleda: »Človek moli k bogu in meni, da ga ta posluša. Mar ni to ljubka ideja?« Ker je celotna knjiga napisana v zafrkljivem tonu, občutek pretiranega moraliziranja na srečo izostane, razen na nekaterih mestih, kjer mu vseeno spodrsne, sploh pri posploševanju. A ti trenutki so precej redkejši od tistih žlahtno satiričnih.

Postumno izdana dela predstavljajo poseben problem in tudi v tem primeru ni nič drugače, saj se knjigi pozna njena nedokončanost. Če je začetek lepo uokvirjen s stvarjenjem in skozi celotno knjigo teče rdeča nit spoznavanja odnosa med bogom in ljudmi, pa se konec izgubi. Zadnje pismo namreč obravnava zgodbo o Midjancih in se zaključi skoraj sredi neke misli o duhovnikih, brez pravega sklepa, vse skupaj obvisi v zraku, kar je res škoda. Verjetno je iz podobnega razloga tudi sam Satan prešibko okarakteriziran; jasno je, da je fokus knjige drugje, a vseeno bi ga lahko Twain malo bolj razvil, vsaj s končnim delom, ki pa ga ni nikoli napisal. Še najbolje je, če za sklep vzamemo neko Satanovo misel iz enega izmed zadnjih pisem, in sicer, kako je človek vseeno boljši od svoje biblije. Čeprav bi lahko kdo knjigo odpisal kot blasfemično, gre v resnici za strupeno bistroumno knjižico, ki brez dlake na jeziku spodbudi v prevetritvi in premisleku o samoumevnostih, ki so ekstremistične verske nazore omejile in poneumile – po Twainu, pa ne samo po njem, je literaturo pač zdravo brati med vrsticami, sploh če gre za vrstice, ki same po sebi niso vedno najbolj strpne.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tragičen ljubezenski odnos na ozadju tragičnega zgodovinskega časa

    Jasna Lasja

    Olga se bere na več ravneh. Nazoren opis vzpona nemškega nacionalizma od pruskega kanclerja Otta von Bismarcka naprej, preko kolonialnih epizod in weimarske republike do ideologij nacionalsocializma ter študentskih nemirov leta 1968 nakazuje, da gre v prvi vrsti za zgodovinski roman.

  • Povedala sem vse in zdaj postaja pozno

    Lija Gantar

    Drobci življenj, podob in trenutkov, varno spravljeni v osmih imenih zbirke kratkih zgodb Clare Azzopardi, preko pripovedi o različnih malteških ženskah znova pridejo na plan.

  • Usodna prepletenost zgodovine in intime

    Aljaž Koprivnikar

    Vrtnice vetra tako pred nas ob rekonstrukciji družinskega drevesa ter v spoju različnih usod prinašajo tenkočutno izmenjavo Zasebne zgodovine in Zgodovine sveta.

Izdelava: Pika vejica