Razpon obravnavanih tem v novi Vovkovi esejistični knjigi sega od interpretativno-analitičnih predstavitev opusov oziroma izbranih besedil del različnih avtorjev (Aleš Debeljak, Goran Vojnović, Marjan Rožanc, Feri Lainšček, Irena Svetek, Emil Filipčič, Samo Rugelj) pa do dveh mikroštudij, posvečenih romanoma Stoner Johna Williamsa in Zadnja beseda Hanifa Kureishija.

Iz zgodbe, ki naj bi bila spodbujena z mojimi strahovi in bi govorila o z njimi povezanih doživetjih, se na koncu ni izcimilo nič. To nikakor ne pomeni, da se ni nikoli zgodila ali da vam je ne bi hotel zaupati. Preprosto povedano: povozila jo je predzgodba.Preberi

Res so bili pasji dnevi. Ni bilo za zdržat. 35 stopinj v senci že dopoldan. Najmanj.

Sedimo pri Počasnem. Za spuščenimi žaluzijami. Klime nima. Kdo bi pa njemu sploh še kaj dal, ker itak nobene stvari nikdar v življenju ni plačal. Vsaj ne v celoti.Preberi

Moj prvoaprilski odhod na rezidenčno štipendijo v Käsmu, Estonija, že dolgo ni bil več šala. Saj pravzaprav tudi nikoli ni bil, le tako je naneslo, da sem se na pot podal prav na ta dan. Ko sem izpolnjeval prijavne obrazce, sem bil popolnoma priseben, še več, skrbno sem jih izpolnjeval že drugič, saj prejšnje leto pri tem nisem bil uspešen. Ko je moje literarno udejstvovanje postalo polnoletno, je bil čas, da doživim tudi ta, nemaraPreberi

Prvo številko sedemindvajsetega letnika revije posvečamo sodobni slovenski esejistiki. Razlogov ni malo in niso nepomembni. Morda je najpomembnejši prav ta, da novejša domača esejistika, nastala po letu 2000, še ni doživela temeljitejše obravnave, v antologiji slovenske esejistike po drugi svetovni vojni, ki jo je sestavil Miran Štuhec, pa najdemo le dva avtorja, ki sta danes mlajša od petdeset let. Si predstavljate podobno situacijo na področju pesništva ali pripovedništva?Preberi

Namesto da bi vsi nekaj prispevali in profitirali, vsak misli, da ravno brez njega, kakopak daleč najpomembnejšega člena v verigi, ni scene.

Marko Godnjavec – Jizah, »Scena sama sebe ne spoštuje«, OdzvenPreberi

No, saj tako hudo spet ni bilo.

Na prvi Pelinkovec sem prišel točno ob uri, ker pa je bila mala dvoranica na sedežu IRIU – kjer se človek kljub stanju na eni nogi že prvi hip počuti neznansko udobno in domače, kar je za človeka s prepoznano panično motnjo vsaj nenavadno – že takrat skoraj polna, sem bil med zadnjimi srečneži, ki so se uspeli preriniti do improviziranih sedišč tik za izložbeno šipo. Stolov najbrž žePreberi

Bilo je še precej na začetku moje literarnokritiške kariere, ko sem bil po prvih opaženih revijalnih objavah povabljen k sodelovanju pri enem še danes živečih slovenskih dnevnih časopisov. Kmalu po potešitvi začetnega vznemirjenja, ki je spremljalo mojo debitantsko visokonakladno pojavitev, me je zalil hladen tuš. Kaj tuš, bilo je kar vedro hladne vode, le da z vrvico, ki ga je sprožila, nisem upravljal sam, ampak tehnična redakcija štajerskega medijskega ponosa. V mojem tekstu so namrečPreberi

Po prvencu V teku časa (2002) in Kruhu zgodnjih let (2006) je Res neznosna resnobnost!? tretja knjiga literarnega kritika, esejista in občasnega prozaista Urbana Vovka.

Urban Vovk (1971) se je v zadnjem desetletju preizkusil na različnih (pod)področjih literarnega delovanja in ustvarjanja.