V resnici se ne spomnim, kdaj sem nazadnje koga spoznal, popolno tujko ali tujca, pa da to ni bilo v profesionalnem okolju ali pa v nekraju.

Mar ni zdaj, ko je narod naposled uokvirjen tudi v državno tvorbo, čas, da jezik izpreže?

Ko sem že petič brez dobrega razloga odprl in zaprl hladilnik, sem bil prepričan. Tole ne bo dobro.

Sebastijan Pregelj se z Belim konjičkom loteva teme, ki vsaj zadnjih trideset let mezi z vseh strani in očitno še kar ne misli presahniti.

Moje življenje se mi zdi preveč čudno in nejasno, da bi lahko neposredno pisal, da bi imel lahko jasnejše pripovedi o življenjih drugih.

Pri tem je toliko očitneje, da pripoved favorizira določene klišeje in se ujame v past pridiganja o spodobnosti.

Vsaka zgodba, ki jo povemo, se je zgodila v preteklosti in je popolnoma resnična.« Včasih je namreč pomembno ne le kaj, temveč kdo pripoveduje, saj zgodbe lahko hitro postanejo močan temelj mitotvornih zablod, iz zgodovine in tudi sedanjosti pa je jasno, da sta univerzalnost in relativizacija dve plati istega kovanca in kot takšni v napačnih rokah enako nevarni. 

In vendar, če se vrnemo k besedilu, bi si upal trditi, da roman ponosno nosi oznako angažiranega. Kot že omenjeno: že samo pripovedno izhodišče izrazito poudarja specifičnost Giginega položaja in posega v polje družbene kritike, ki se ji ne izogne ne t. i. lezbična scena ne večina, ki omejuje pravice manjšin. A istočasno bi bilo označiti roman Križci, krožci za zgolj angažirano literarno delo krivično, saj ta okvir v celoti tudi preseže.

Roman Zabubljena je torej milo rečeno nenavadna stvaritev, in to na dober način. Gre za besedilo, ki se zaveda samega sebe, svojih danosti in omejitev, hkrati pa mu to ne preprečuje, da teh meja ne bi nenehno preizkušal. Fragmentarna forma in diskurzivna razpršenost mu omogočata, da se z bralcem nenehno poigrava, a mu hkrati zastavlja precej tehtna vprašanja o pomenu fikcije in širše o družbeni vlogi umetnosti nasploh. Pa vendar se istočasno giblje po tanki meji med konstruktivno relativizacijo, ki razgalja, kar je razgaliti treba, in relativizacijo zaradi relativizacije same. Vsebinska sidrišča mu zdrse na srečo preprečujejo.

Sašo Puljarević (1995), baje literarni kritik, prevajalec in publicist, je doštudiral. Na ljubljanski Filozofski, seveda. V sklopu projekta časopisa Delo je prejel nagrado mlado pero za mladega kritika. Nekaj njegovih kritik najdete v Delu, predvsem pa v Literaturi in na Arsu. Prevaja iz bivše srbohrvaščine in makedonščine, se na Arsu igra novinarja, na Vodnikovi domačiji pa menda sooblikuje literarni program.Preberi