LUD Literatura

V hedonizmu lahko zares uživajo le dobro vzgojeni ljudje in psihopati

Muanis Sinanović

Pogovor z Muanisom Sinanovićem o zbirki Na senčni strani blokov (Prišleki)

Sašo Puljarević

Muanis Sinanović je verjetno eden najbolj vsestranskih ustvarjalcev na slovenskem literarnem prizorišču. Literarni kritik, prejemnik Stritarjeve nagrade, esejist, avtor eksperimentalnega romana Anastrofa ter pesnik, ki je za zbirko Štafeta okoli mestne smreke prejel nagrado za najboljši prvenec, za zbirko Krhke karavane pa nagrado kritiško sito, se je tokrat lotil še kratke proze. V zbirki Na senčni strani blokov najdemo devet zgodb, polnih premolkov, v katerih avtor prepleta realistične in fantastične, materialne in digitalne elemente ter izpisuje podobe odtujenih in melanholičnih ljudi, ki jih zaznamujeta predvsem čas in kontekst, v katerih živijo.

Pesmi, eseji, roman, ves čas vzporedno pišeš tudi kritike. Zdaj je na vrsto prišla še kratka proza. Gre za logičen razvoj ali pa je to le ena od smeri raziskovanja literarnega polja?

Po eni strani gre najbrž za določeno prenapetost. Sicer pa motive svojega početja sami najbrž najmanj poznamo. Najbrž je v vsem skupaj tudi nekaj nepotrebne, obremenjujoče motivacije, pa tudi dejstvo, da sem se do nedavna preživljal kot samozaposlen v kulturi, kjer se čutiš dolžnega držati neprestano v pogonu. Pa seveda tudi radovednost in raziskovanje. Proza me je primarno zanimala, čas je bil, da se je lotim od leve proti desni, od krajšega do daljšega.

Naslov Na senčni strani blokov je parafraza naslova prve zgodbe. Kaj se torej skriva na senčni strani blokov?

Tranzicija, otroški spomini, travme, hladna domačnost, topla tujost. Zgodovina socializma in postsocializma, torej moderne in postmoderne na naših tleh, ki pa je krepko vpeta v predmoderno. Multikulturnost in domačijskost, pa tudi potlačeno, kar se vedno znova vrača.

V nekem pogovoru si rekel, da zbirke ne bi označil za konceptualno, pa vendar jo preveva neko vzdušje, skupno vsem zgodbam. Kaj jih torej veže v zbirko?

Nekakšno iskanje likov – v vsakem so raztreseni koščki mene – skozi nejasne, hiperrealistične pokrajine in mrgolenje podob iz nezavednega.

Na ravni sloga lahko opazimo zelo natančno, slikovito opisovanje, a hkrati so zgodbe polne premolkov, neki širši kontekst, če sploh, podajaš le v obrisih. Kako si lovil ravnotežje med tema – pogojno rečeno – poloma? Si tudi ti »vezel v notranjost«?

Najbrž, da. Mogoče so slikovita opisovanja, poetizacija, neka premestitev, ki se umika od simptomov, ko pa se od njih odstrani, v sredici ostane molk, neizrekljivo. V tem je veliko poezije, morda je na sodobni poeziji nekaj patološkega in terapevtskega obenem. A kot sem rekel, motivacije si ne moremo čisto pojasniti. Zdi se mi, da je del mene zelo star, drugi del pa še otrok, da sem, podobno kot urbanizacija oziroma modernizacija »naše« dežele, ki se plete skozi zbirko, doživel neenakomeren razvoj. In tisto, kar je ostalo razprto otroškega, je zaznamovano s slikovito domišljijo ter otroško-mitološko geografijo, ki sem si jo oblikoval, ker sem stalno menjal okolja.

Še ena dvojnost se pojavlja v večini zgodb. Kakšno je razmerje med središčem in obrobjem?

Spet gre za nekaj psihogeografskega. Vprašanje, kakšno je geopolitično ali geografsko razmerje med središčem in obrobjem, je tudi vprašanje, kakšno je razmerje med egom in drugimi, med egocentričnostjo in socialnostjo, med bremenom občutka odgovornosti za vse in dvigom nad vse. To je razmerje, ki se stalno išče, v iskanju pa se neprestano spreminja, tako v pisanju kot v mojem osebnem življenju.

»Stiskali smo se na prisojnih straneh blokov in prepuščali senčno stran staršem, mi gremo naprej, smo mislili,« zapišeš v uvodni zgodbi. Kam naprej? Smo prispeli? Bi rekel, da je na zbirki nekaj generacijskega?

Sam mislim, da je. Naša generacija je bila morda prva, ki je bila vzgojena izrazito v permisivnih in hedonističnih vrednotah, čeprav ne tudi jaz osebno, a temu se nisem mogel izogniti. Kar je prepovedano, je slajše. V hedonizmu lahko zares uživajo, vsaj krajši čas, le dobro vzgojeni ljudje in psihopati. Od samih začetkov je poslana iskat osebno uresničitev in čim več ugodij za čim manj tveganj. Dvajset let pozneje iz tega vznikajo mnogi bizarni problemi in patološki kulturni boji. Jaz sem na neki način vedno ostal povezan z našim zadnjim družinskim stanovanjem in mamo. Če sem dolgo zamahoval nad njenimi idejami, sem potem v njih našel vodilo in tudi luč. Ne da bi se prepustil idealiziranju. Zame je korak nazaj, k tako imenovani tradiciji, karkoli naj bi ta pomenila, povezan z materjo, ne z očetom. Vendar se nazaj vračajo tudi drugi, ki so jim sanje o večnem napredku in ugodju razblinile ekonomske krize, medijske in stvarne katastrofe, visoke cene stanovanj, inflacija …

Je tudi FOMO, strah, da ne bi česa zamudili, nekaj generacijskega ali pa bolj pripada trenutnemu času/kontekstu?

Spomnim se denimo, kako so leta 2010 zdolgočaseni in pretirano povzdignjeni ljubljanski razvajenke in razvajenci hrepeneli po nekem velikem zgodovinskem dogodku. To je seveda iluzija, ki jo je ustvarila ameriška popkultura – da so se v nekem desetletju pred nami dogajale res fajn stvari in da se nikoli ne bodo več vrnile. Seveda se niso, kajti izpolnjen človek v vsakem trenutku najde večni mir. Nostalgija je inherentna našim nerazrešenim kompleksom iz otroštva, ki jih popkultura odlično izkorišča in obrača denar. Mislim, da so jo specifično milenijcem uspeli odlično prodati, saj smo v formativnem času živeli sredi zgodovinskega zatišja. Mlajši so že odraščali spet v »zgodovini« oziroma so se znova začeli soočati s katastrofami, čeprav se nanje po mojem bolj slabo odzivajo, saj jim aparat, v katerem so bili vzgojeni, ne omogoča ustreznega odziva. Obenem pa so danes naši čuti tako vzdraženi, tako smo prežeti s podobami idealnih ugodij, ki jih ne moremo doseči, da si jih vedno bolj želimo. Število samomorov je v bogatejših družbah višje. Sledeč ugodjem poskušamo vedno več, to pa uniči naše dopaminske mehanizme, potrebujemo vedno več, dokler se popolnoma ne izpraznimo. FOMO je demonska laž, ki je res značilna za našo dobo. No, ti ljudje v razpravah o vrednotah še vedno izhajajo iz velike pisane sladkorne pene, ki je sestavljena iz popkulture in v Ameriki sprane francoske postmoderne »teorije«, tega velikega mita ljubljanskih oseminšestdesetašev. Ob današnjem razvrednotenju kulture in mišljenja mi gre na bruhanje. Gre večinoma zgolj še za javno financiran ideološki aparat za samopotrjevanje zmedene in odtujene peščice, ki se giblje po centru prestolnice, tem Disneylandu.

Za srbski portal Glif si povedal, da bi rad znal pisati o žalosti in izgubljenih/zgrešenih življenjih na vseobsegajoč in realističen način, kot počnejo na primer Modiano, Roth ali Döblin. Kako so se torej v zgodbe prikradle nadrealistične/fantastične prvine?

Ravno to je ta premestitev. Moje življenje se mi zdi preveč čudno in nejasno, da bi lahko neposredno pisal, da bi imel lahko jasnejše pripovedi o življenjih drugih. Zato so v mojem pisanju te prvine. A zadnje čase se mi stvari obračajo, hodim tudi na terapijo. In pišem daljše, realistično prozno delo.

Prav te prvine dajejo vtis, da so zgodbe postavljene v distopično prihodnost. Kakšna je ta prihodnost? Gre za vpliv tehnologije? Za postapokaliptični ali pa morda za postideološki čas?

Postideološki čas je že nekako postapokaliptičen. Tehnologija sama je tesno prežeta s postideološkim stanjem, kjer se vrednote oblikujejo iz sekunde v sekundo, na podlagi neprestanega odzivanja. Za človeka, kot sem sam, ki je obremenjen z občutki odgovornosti, je to še posebej norišnica, in občutek imam, da sem bombardiran in se moram odzivati. Simbolno in fizično nasilje sta prepletena na postapokaliptičen način. Včasih si človek želi neke resnične apokalipse, ki bi presekala gordijski vozel in ponudila priložnost za izhod. Saj, obroč se oži, letos so nas pretresle poplave, v soseščini so vojne ali nevarnosti vojne. Preveč smo se navadili na udobje, preveč živeli v svojih glavah – distopije in utopije ni, je samo logično sosledje vzrokov in posledic ter nekaj skrivnosti, ki jih nikoli ne bomo znali pojasniti. Vse ostalo so naše psihične kompenzacije.

Pa vendar, na trenutke se zazdi, da drobni intimni trenutki tvojih likov vseeno namigujejo na perspektivo, ki nekoliko kontrastira sicer melanholično in temačno vzdušje zbirke.

Da, v teh trenutkih je tisto, kar je za zgodbe najbrž najpomembnejše.

O avtorju. Sašo Puljarević (1995), baje literarni kritik, prevajalec in publicist, je doštudiral. Na ljubljanski Filozofski, seveda. V sklopu projekta časopisa Delo je prejel nagrado mlado pero za mladega kritika. Nekaj njegovih kritik najdete v Delu, predvsem pa v Literaturi in na Arsu. Prevaja iz bivše srbohrvaščine in makedonščine, se na Arsu … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pobeg

    Muanis Sinanović

    Ko sedim na tistem stolu, na sodišču v votlini, se mi zdi, da je zgodba, v kateri nastopam, zgodba o nekem drugem liku.

  • Prebuditi se iz budnosti

    Nežka Struc

    Franci Novak (1969) objavlja poezijo, kratke zgodbe in krajša lirično-prozna besedila. Njegov prvenec, pesniška zbirka Otroštvo neba (Mladinska knjiga, 2011), je bil nominiran za Veronikino nagrado.

  • Zgodbo ožamem, iztisniti si želim bistvo

    Martin Justin

    Zbirko Kamni z Marsa sestavlja devet kratkih zgodb, ki so nastale v precej dolgem časovnem obdobju: zgodba Terasa v Rimu štiri leta pozneje je bila na portalu ludliteratura.si objavljena že leta 2013, naslovna zgodba pa na primer opisuje zelo očitno sodobne dogodke (pandemijo in misijo roverja Perseverance na Marsu).

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.