Ne pretiravamo, če zapišemo, da je branje Dialektičnega antibarbarusa, ob sospoznavanju ozadja in osredja spora na literarni levici, pravi intelektualni užitek.

V zgodovini idej srečamo obilico takšnih vzponov, padcev ter reinvencij teorij.

To je poezija revolucionarne jasnosti o temeljih naprednega razvoja.

To je tudi delo, ki je bilo deležno neizmerno velikega števila izredno pozitivnih recenzij in priporočil. Kritika, ki jo pravkar berete, ni te vrste.

Če je slovenski literaturi (in ukvarjanju z literaturo) uspelo prerasti svojo mitološko embrionalno stopnjo, v kateri je raison d'être literature ustvarjenje Naroda, pa se mora danes literatura izviti rimsko-bibličnemu primežu mistifikacije zgodovinskih procesov in vsakršnega legitimiranja (razrednih) gospostev. Pri tem si lahko pomaga z interdisciplinarno navezanostjo, z upoštevanjem obliterarnih kontekstov in okoliščin ter ne nazadnje z izbranimi Močnikovi spisi.

Odraščajoči v coni prehoda in času neskončne tranzicije, smo brali individualiste, intimiste in politične disidente. Naš zavetnik je bil sveti George Orwell, naš svetovni nazor pa je formirala antropologija distopistov s celotnega političnega spektra: Huxleyjevega Krasnega novega sveta, Zamjatinovega Mi, Bradburyjevega Fahrenheita, Burgessove Peklenske pomaranče, Goldingovega Gospodarja muh, Jančarjevega Valčka, Kiševe Grobnice in seveda Solženicinovega Arhipelaga – »poskusa umetniškega raziskovanja«.

Ob dvestoletnici rojstva F. M. Dostojevskega je pod uredniško roko Matevža Kosa izšlo zborno delo Dostojevski in jaz, ki vključuje prispevke sedemnajstih slovenskih avtorjev in avtoric.

Romantika. Zadeva Nemcev je tretje prevedeno delo Rüdigerja Safranskega, nemškega filozofa, ki si je sloves uglednega zgodovinarja zaslužil s poglobljenimi »biografijami mišljenja« nemških velikanov, Schopenhauerja, Schillerja, E. T. A Hoffmanna, Nietzscheja in Heideggerja.

»Kaj danes zmore zgodovina?« je vprašanje, na katerega je v svojem nastopnem predavanju na prestižni izobraževalni instituciji Collège de France poskušal odgovoriti slovit francoski zgodovinar Patrick Boucheron.

Niccolò Machiavelli (1469–1527) je najslavnejši in obenem tudi najbolj kontroverzen politični mislec renesanse. Živel in ustvarjal je v samem popku italijanske renesanse, v Firencah, na vrhuncu njene zrelosti.