LUD Literatura

Ideologija in literatura

Rastko Močnik, O pisanju zgodovine. Ljubljana, Založba /*cf., 2015.

Rok Plavčak

Na Zahodu je bila literatura dolgo časa poraženka. Paradigmo je začrtal Platonov izgon pesnikov iz Države, literatura je morala opravljati moralično in koristnostno družbeno delo. Ker je literaturo in umetnost vobče pojmovala kot le posnemanje stvarnosti, mimezis realnosti (1), jima je filozofija dodelila nižji ontološki in epistemski status kakor sebi. To staro paradigmo zlomi esteticizem 19. stoletja. Oscar Wilde postavi v dialogiziranem eseju »Razpad laganja« (»The Decay of Lying«, 1891) idejo mimezis na glavo, ko pravi, da »Življenje posnema Umetnost veliko bolj, kakor Umetnost posnema Življenje«. Še pomenljivejša je njegova misel o avtarkičnosti, neodvisnosti umetnosti od življenja, da »Umetnost nikdar ne izraža ničesar drugega, kakor sama sebe. Ima neodvisno življenje, prav tako kot ga ima Mišljenje, in se razvija zgolj po svojih smereh.« 

Wildova ideja o neodvisnosti mišljenja se danes zdi nekoliko naivna. Vemo, da so bili Stari otroci svojega časa in da so zato, ne pa morda zaradi zlobe ali sadizma, imeli in celo utemeljevali poglede, ki so bili v njihovih družbah povsem običajni, danes pa so izrazito, že skoraj samoumevno problematični. Tako Aristotelu kljub vsej njegovi filozofski sijajnosti ni uspelo sprevideti napačnosti njegovega zagovarjanja sužnjelastništva in pojmovanja žensk kot naravno podrejenih moškim, pogleda, ki je v Atenah 4. st. pred našim štetjem veljal za zdravorazumskega in docela samoumevnega. Najteže je prepoznati lastne samoumevnosti, natanko zaradi tega, ker so nam samoumevne, ker so nam tako blizu. Prepoznati tujosti in diskrepance v artefaktu, ustvarjenem v tisočletja in tisoče kilometrov oddaljeni kulturi, je nedvomno laže kakor ribi videti vodo, v kateri plava. Ali kot je zapisala ameriška antropologinja in folkloristka Ruth Benedict, sami »ne vidimo leč, skozi katere gledamo«.

Biti otrok svojega veka pomeni biti zapreden v nekatere nereflektirane, privajene in ponotranjene predpostavke in podmene, v verjetja, v katera nismo nikdar zares podvomili, in v prepričanja, ki smo jih prevzeli nevede in nehote. Antropologija poskuša to opisati s konceptoma »domačinskega pogleda«, nenavadnih predstav o svetu, ki jih imajo za nas domačini tujih kultur, in »domače zaslepljenosti« za naše lastne kulturne samoumevnosti. Filozofija vsakdanjega jezika govori o konceptualnih shemah, o »boleznih, ki so povezane z rabo jezika« (Wittgenstein) in utirjajo ali raje iztirjajo naše mišljenje. Kenneth Burke je razmišljal o »terminističnih zaslonih«, zamejeni izbiri rabljenih besed, »ki so reprezentacije realnosti, po svoji naravi pa so kot terminologije tudi selekcije realnosti; in zato funkcionirajo kot odkloni od realnosti«. Del družboslovne misli pa bo raje kot o kulturnih govoril o ideoloških določilnicah oziroma o ideologiji.

A če sta antropološka koncepta analitični orodji, se koncept ideologije v javnem intelektualnem prostoru pojavlja kot sredstvo invektive, denunciacije. Njegov namen je diskreditacija objekta, ki ga označuje označevalec. Invektivna raba pojmuje ideologijo kot nekaj, kar vselej pripada drugim, preteklosti, političnim nasprotnikom, in je po pomenu blizu sorodnim invektivnim pojmom, kot so »fanatičen«, »fundamentalističen«, »totalitaren«, »politikantski«. Z besedo »ideološko« označuje to, kar je v nasprotju z našimi prepričanji in vrednotami, to, kar je preživeto, preseženo, odvrženo na odpad zgodovine. Ideološki so tako lahko le drugi, pogosto so to socialisti, komunisti, fašisti in nacisti, pa tudi neoliberalci, feministke, islamski skrajneži in podporniki LGBT skupnosti. Tudi te oznake stopajo v območje invektivnega. Nasprotno smo »mi« neideološki in v toku s časom: pohladnovojno sodobnost je vplivni Francis Fukuyama slavnostno opredelil kot dovršitev zgodovine v liberalni demokraciji, ki je obenem »končna točka ideološke evolucije človeštva«. Zdajšniki smo torej onstran ideologije – ideologija je nekaj, v kar so ujeti drugi in od česar smo se mi osvobodili. Ključ, po katerem smo se osvobodili, nam ostaja neznan, nepojasnjen. Toda ali je za osvoboditev od ideologije res že kar dovolj, da zgolj ceremonialno razglasimo, skupaj s samostojnostjo naše nacionalne države, da nismo ideološki? Ali pa je nemara potrebno kaj drugega? 

Kdor zmotno misli, da je imun na bolezen, se pred njo ne varuje in je zanjo le še bolj dovzeten. Zatiskanje oči ne pomaga, saj je, kot pravi Nietzsche, junakovo edino ranljivo mesto na hrbtu, ravno tam, kjer nima oči. Ali kot je posvaril Charles Baudelaire v »Darežljivem kockarju« (»Le Joueur Généreux«, 1864): »Moji dragi bratje, ko slišite, da se hvali napredek razsvetljenja, nikdar ne pozabite, da je največja zvijača hudiča ta, da vas prepriča, da ne obstaja!«

Pri nas je o ideologiji poleg Žižka največ pisal Rastko Močnik, ki je v svojih spisih razvil svojevrstno teorijo ideologije. Presegel je klasično marksistično teorijo ideologije kot »lažne zavesti«, pri čemer se je naslonil na Althusserjevo koncepcijo ideologije, materializirane v institucijah in ideoloških aparatih. To je plodno nadgradil z nekaterimi spoznanji za to področje pertinentnih teoretikov, kot sta Lacan in Foucault, zgodovinarjev, kot sta Moses Finley in Paul Veyne, ter velikanov antropologije, kot so Levi-Strauss, Mauss in Radcliffe-Brown. Kot omenjeno je prav slednja, antropologija, še posebej poučna za razumevanje koncepta in pojavnosti ideologije, saj so se raziskovalci tujih, nedomačih, nezahodnih družb najneposredneje srečevali z radikalno drugačno miselnostjo njihovih prebivalcev, domačinov. 

»Domačinske predstave« pripadnikov drugih družb so se bistveno razlikovale od predstav antropologov, vendar pa, postavi Močnik ključno ugotovitev, »teh razlik ni mogoče interpretirati, ni jih mogoče niti ustrezno gledati, če najprej ne uveljavimo odločilne in temeljne razlike […] med (antropološko) teorijo in vsakršno (domačinsko) ideologijo«. Povedano drugače, vsako preučevanje družbenih fenomenov mora najprej postaviti teorijo, v kateri in s katero se razloči od ideologije. Dokler ne stori tega, so tudi antropologove predstave zgolj »domačinske«, antropologova družba je le ena različnih družb s svojimi lastnimi domačinskimi predstavami. Isto velja za vsako družboslovno oziroma humanistično raziskovanje – če želi ubežati ujetosti v »domačinske predstave« lastne družbe, ujetosti v dominantno ideologijo, mora biti »teoretsko sposobno«, razviti in upoštevati mora »teorijo ideologije«. 

Če to velja za vsakršno družboslovno in humanistično raziskovalno dejavnost, pa je zgodovinopisje – in širše vsakovrstno ukvarjanje z zgodovino – še dodatno dovzetno za ideološke vplive. Zgodovinar in zgodovinarka imata namreč opraviti ne le z lastno domačinsko ideologijo, torej z dominantno ideologijo lastne družbe, pač pa tudi z ideologijami pretekle družbe in družbenih akterjev, ki jih obravnavata. Če njuna zgodovinopisna praksa ne premore teorije ideologije, če torej nista reflektirala »domačinskih predstav« lastne družbe oziroma sodobnih dominantnih ideologij, ki jih perpetuirajo prav tiste institucije, v katerih sta zaposlena (šola, fakulteta, univerza so kljub govoru o avtonomiji še vedno ideološki aparat kapitalistične, nacionalne države), potem »bosta še zlasti slepa za ideološko naravo preteklih ideologij in ideoloških aparatov, ki so po strukturi (se pravi, po razredni ali slojevski naravi) ›podobni‹ njuni vednostni ideologiji«. Zato se bosta proučevalec in proučevalka preteklosti, ki ne premoreta teorije ideologije, nekritično identificirala s preteklo ideologijo svojega obravnavanega predmeta. 

Konkretneje rečeno, če je ideologija raziskovalcev obenem dominantna ideologija sodobne družbe, se pravi kapitalistična (ta lahko nastopa v raznoterih, prilagodljivih oblikah), potem bo pretekla ideologija, s katero se ti istovetijo, prav tako kapitalistična. Dominantne kapitalistične ideologije pa so v preteklosti, zlasti v 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja, preden jih je grožnja, ki jo je kapitalističnim družbam predstavljal obstoj realsocializma, prisilila v popuščanje, v socialni dialog, sprejetje delavskih pravic, uvedbo socialne države in nazadnje keynesianskega kapitalizma, da bi tako pacificirali delavski razred in preprečili družbeno revolucijo, nastopale v izrazito surovih oblikah. Dve takšni nekdaj dominantni kapitalistični ideologiji sta (bili) imperializem in fašizem. 

V eni od opomb, v njih se včasih zgosti bistvo, razdelano na več straneh teksta, Močnik zapiše, da »[b]rž ko v kapitalizmu uzrejo ›normalno stanje‹, začne socializem delovati kot deviacija: identifikacija s katero koli sodobno kapitalistično ideologijo pahne zgodovinarje (tako kot katere koli druge ideologe) v identifikacijo s to ali ono preteklo reakcionarno ideologijo. Njihovo politično nazadnjaštvo se jim vrne kot epistemološka zmota.« Podobno v spisu, v katerem preučuje zgodovinopisne obdelave Perspektiv, opaža, da »raziskovalci svoje osišče utemeljujejo na nekritičnem prevzemanju spontane ideologije svojega predmeta: kakor se antropologom rado dogaja, da nasedajo domačinskim pojasnitvam, tako se […] tudi zgodovinopiscem […] lahko zgodi, da se samodejno solidarizirajo z enim izmed gledanj, ki so veljala v času, o katerem pišejo«. Takšno (ne)razumevanje preteklosti, nadaljuje teoretik, je farsično ponavljanje zgodovine, »periferni nacionalizmi s prehoda iz 20. v 21. stoletje so farsična uprizoritev nacionalizmov 19. stoletja; sodobni antikomunizem v centristični različici ponavlja antikomunizem iz hladne vojne, v desni različici pa antikomunizem belogardistične kolaboracije«. Najočitnejši zgled je tako imenovana »emigrantska interpretacija« partizanstva in jugoslovanske zgodovine, s katero se desna antikomunistična kapitalistična ideologija iz prve polovice 21. stoletja solidarizira z ideološkim stališčem kolaborantov in simpatizerjev genocidnega nacizma in fašizma (2). 

A tudi manj očitno ideološko obremenjeni pogledi na preteklost, ki se istovetijo z ideologijami kapitalizma s človeškim obrazom, prebivajo v ideološkem obnebju, za katero Močnik ugotavlja, da »obvladuje tako rekoč vse pisanje o kulturnih procesih in praksah v času jugoslovanskega socializma«. Za perspektivo, ujeto v kapitalistični ideološki horizont, so značilne tri temeljne karakteristike. 

Prva je vera v »vsemogočnost oblasti«, ta vera kulminira v orwellovskih podobah Velikega brata, perverzije katoliškega Boga, malicioznega Očeta, ki vse vidi in vse ve in vse nadzira. 

Druga značilnost je dihotomična struktura družbenega polja: kultura nastopa proti politiki, intelektualci delujejo proti oblasti, svoboda se zoperstavlja zatiranju. Imamo demokracijo (seveda je tu vsakokrat mišljen edino parlamentarizem znotraj liberalnega kapitalizma) ali pa imamo totalitarizem, tertium non datur.

Tretja, tesno povezana z drugo, pa je prepričanje o »vektorskem« in stalnem, nespremenljivem razmerju med sferama. Kultura je tako vedno sila dobrega, emancipatornega, prinašalka mišljenjskega pluralizma, demokracije in svobode duha, medtem ko je politika vselej sila zla, nosilka oblastnosti, nesvobode, zatiranja, represije, »totalitarizma« in seveda »ideologije«. Njun odnos je vrednostno manihejsko polariziran, poustvarja večni konflikt med svetlobo in temo: politika brez izjeme zatira kulturo, medtem ko se kultura bori proti politiki s kritiko. Ilustrativen primer najdemo v uvodu posebne številke Primerjalne književnosti: Literatura in cenzura, ki ga je napisal njen urednik Marijan Dović: včasih je vladala »totalitarna cenzura«, literatura je bila »glasnik prave resnice, zatirajo pa jo komunistični cenzorji, saj razkriva njihov dejanski (makiavelistični) obraz«. Izostane temeljno spoznanje kulturnih študij pa tudi marksistične sociologije, da je kultura polje spopadov in odnosov moči, v katerem so udeleženi različni akterji, ki se borijo za prevlado. 

Dodamo lahko še četrto značilnost, to Močnik obširneje razdela v spisih, zbranih v starejši monografiji 3 teorije; Ideologija, nacija, institucija, in sicer vero v nacijo kot »ničto institucijo«, s čimer označi institucijo, katere edina funkcija je, da enoti vse ostale institucije, a brez nje določena družba ne more delovati. 

V luči tega ideološkega obnebja so delovanja, ki jih je jugoslovanska oblast sankcionirala, pa čeprav so »intelektualno izhajal[a] iz socialistične revolucije, ki je bila v svojih temeljnih premisah tudi kritika (meščanskega) strankarskega parlamentarizma«, dojeta reduktivno, vsebinsko zožena na »slovensko osamosvajanje, nacionalno stvar«, na uveljavljanje »ideje demokracije« – liberalno-parlamentarne, znotraj kapitalizma, kakopak – »proti partijskemu totalitarizmu«. Ker upora, ki se je v tako imenovanem »ideološkem monizmu« jugoslovanskega realsocializma izkristaliziral v generaciji ’68 (ta si je, po besedah ene takratnih akterk, Cvetke Toth, prizadevala »ne za malo manj, ampak za malo več socializma«), ni mogoče reducirati na slovensko osamosvojitev, »[l]eto 1968 […] pravzaprav pade ven iz zgodovine – saj je revoltiralo proti samim aparatom, ki manipulirajo z raznimi ›stvarmi‹ in imaginarnimi kolektivi; nacionalna država sploh ni bila v horizontu ’68, saj je bila pod udarom država kot taka«. Tako, je upravičeno kritičen Močnik, se proizvaja »zgodovinska anamneza«.

Zadnji Močnikov esej v monografiji O pisanju zgodovine je ostra kritika del(ovanja) treh zgodovinarjev, Jožeta Pirjevca, Boža Repeta in Petra Vodopivca. Njihovo zgodovinopisje, pravi, so pravzaprav »tri rešitve problema, kako proizvajati zgodovino v okviru identitetnega ideološkega modela«, torej zagotavljanja (nacionalne) identitete skupnosti. Te tri »strategije zgodovinopisnega boja proti zgodovini« označi za mitološki, rimski in biblični tip zgodovinopisja. 

Za mitološkega, Pirjevčevega, je značilno razumevanje zgodovine kot geneze narodov: narod je »privilegirani objekt in izključno razlagalno načelo zgodovinopisja te vrste«. Pred Močnikom sta o mitotvornosti in ideološkosti zgodovinopisja podobno pisala Levi-Strauss in Roland Barthes, saj si neteoretsko zgodovinopisje izmišljuje in pripovedno utemeljuje totalitete, kot so »narod«, »nacija«, »Zahod«, z njimi pa se upravičuje politično nadvlado nad drugimi »nacijami« in kulturami, »Orientom«.

Rimski tip je nadgradnja mitološkega, zanj je značilno razumevanje zgodovine »kot zaporedja legitimnih vladavin«. Zgodovinopisje rimskega tipa, tega prepozna v delu Repeta, privzema »gledišče tistih, ki imajo v tistem trenutku politično in družbeno moč«. Posledica tega je odsotnost problematizacije negativnih pojavov, sistemskih krivic, oziroma kot zapiše v neki drugi kritiki Repetovega dela Mitja Velikonja: »Ni obravnave, niti omembe etničnega čiščenja ›po slovensko‹, torej fenomena desettisočev t. i. ›izbrisanih‹, ki so ›izginili‹ ravno ta čas, leta 1992. Šovinizacije in reprimitivizacije delov slovenske družbe, medijev in politike. Političnih ambicij in arogance radikalnega dela Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem ali nekaterih samozvanih moralnih, kulturniških in intelektualnih avtoritet (institucij ali posameznikov). Denacionalizacije v stoodstotnem obsegu vračanja v naravi, tudi tiste lastnine, ki je bila odvzeta že v času prve Jugoslavije. […] Avtor tako zgolj mimogrede omenja […] skokovito naraščanje brezposelnosti, ne omenja pa prav takšnega večanja družbene neenakosti in revščine.« Rimski tip zgodovinopisja interpretira preteklost s stališča vsakokratne dominantne ideologije in ji »dodaja upravičenje iz zgodovinske razdalje«. 

Biblični tip je nadgradnja rimskega tipa, zanj je »ključ do vseh obdobij preteklosti […] stališče vladajočih v sedanjosti«. Zgodovinar, Močnik ima tu v mislih Vodopivca, izbira samo tisto gradivo, ki »vključuje ali kaže na elemente zgodovinskega telosa narodovega: neodvisne narodne države«. Če mora zgodovinopisje ugotavljati, »kaj iz preteklosti je sodelovalo pri oblikovanju sedanjosti«, je za biblično zgodovinopisje relevantno samo tisto, kar je sodelovalo pri nastanku nacionalne države. 

Rezultat vseh treh tipov, zapiše avtor kritično, je »prikrivanje zgodovinskih procesov in zlasti razrednega boja«. Če rimski tip prikriva razredno naravo gospostev v preteklosti, pa biblični tip prikriva razredno naravo sedanjega gospostva. Podobno, čeravno ne izhaja iz izhodišč marksizma kakor Močnik, opominja eden vodilnih predstavnikov tako imenovanega družbenokritičnega zgodovinopisja, nemški zgodovinar Jürgen Kocka, da ima zgodovinski spomin pomembno »vlogo pri legitimiranju in stabiliziranju obstoječih socialnih in političnih oblastnih razmerij, pri utemeljevanju političnih odločitev, v obrambi pred kritiko in pri obrazložitvi protesta«. Na tak način zgodovina »rabi kot instrument za izvenznanstvene – politične ali ekonomske – namene, za integracijo, za ohranjanje in potrjevanje moči«.

Ne glede na to, ali pristajamo na marksistično oziroma historičnomaterialistično interpretacijo družbe kot Močnik ali katero drugo, nujno potrebujemo teorijo ideologije. V tem smislu je malodane vsaka teorija ideologije boljša kakor nobena. Prvi korak, pa čeprav do spontane, provizorične teorije ideologije, je priznanje, da samoumevnosti v resnici niso samoumevne. Kot prvo provizorično načelo ad hoc ideološkega kriticizma lahko torej izpostavimo prevpraševanje samoumevnosti.

Kako pa je s samoumevnostmi literature in literarne vede, zlasti komparativistike in literarne zgodovine, k premisleku katerih nas napotuje branje Močnikove teorije ideologije? 

Tako kot zgodovino tudi literarno zgodovino bremeni teža ideološkosti, kolikor nekritično sprejema ugotovitve in metode neteoretskega, nereflektiranega zgodovinopisja. Z nekaterimi od teh, pa tudi nekaterimi bolj specifičnimi samoumevnostmi se je literarna zgodovina spopadla v zborniku Kako pisati literarno zgodovino danes? (SAZU, 2003). Med vsemi svojimi ideološkimi določilnicami je največ razpravljala o »nacionalno konstitutivni ali afirmativni« funkciji literarne zgodovine, kot v uvodu zbornika oceni njegov urednik Darko Dolinar. Redkejši pišejo o drugih ideoloških obremenjenostih, med njimi Marko Juvan, ki presodi, da se je literarna zgodovina dokopala tudi do »spoznanj[a], da je raziskovalčeva perspektiva na nekdanjost nujno pristranska, posredovana prek mišljenjskih oblik, ohranjenih v tradiciji, in prek optike pojmovnovrednostnih oziroma ideoloških aparatov kulture, v kateri raziskovalec deluje in zanjo piše«. Pa vendar bi težko rekli, da je to spoznanje v celoti ponotranjila. Tako še v novejših literarnozgodovinskih obravnavah preteklosti srečujemo invektive, ko na primer beremo o jugoslovanskem totalitarizmu, ne da bi kakorkoli zadovoljivo obravnavale sam koncept totalitarizma. Takšne primere lahko najdemo denimo v nekaterih prispevkih iz slovitega zbornika Temna stran meseca, v predgovoru na simpoziju SAZU z naslovom »Humanizem in humanistika« (2016) Nika Grafenauerja, v zborniku Literatura in cenzura: kdo se boji resnice literature? (2008) in pa v zbirki esejev Toma Virka Zakaj je literatura pomembna? (2022). Definientia, s katerimi avtorji opredeljujejo totalitarizem, držijo skoraj v enaki ali vsaj podobni meri tudi za liberalnokapitalistično sedanjost, kar so kmalu po koncu druge svetovne vojne začeli opažati teoretiki, ki jih povezujemo s Frankfurtsko šolo oziroma kritično teorijo, Walter Benjamin, Max Horkheimer, Theodor W. Adorno, Wilhelm Reich, Herbert Marcuse in drugi: protežiranje populistične umetnosti, omejevanje človeka »v njegovi svobodi in mu ne pusti[ti] biti kompleksna, celovita oseba« (Virk); »minimizacija vloge človeka kot posameznika znotraj različnih psihičnih ali družbenih struktur« (Grafenauer); »totalitarizmi preteklega stoletja [so] na sociološki ravni skušali prikriti svoj represivni značaj« (Dović) (3). Slednji v omenjenem zborniku o cenzuri meni, da danes živimo v »post-totalitarnih časih, v demokratičnem okolju«, nekdaj pa smo živeli v totalitarni družbi, kamor poleg »običajnih osumljencev«, Sovjetske zveze, nacistične Nemčije in fašistične Italije, prišteva še seveda SFRJ ter monarhični in porevolucionarni Irak oziroma delovanje pripadnikov stranke Baas. Tudi ta opis delovanja »totalitarnih« režimov je dvorezen: »Začelo se je z retroaktivnim čiščenjem knjižnic in knjigarn ter odstranitvijo vseh spornih del, […] [s]ledili so tipičen ›rewriting‹ zgodovine, ideološka prenova šolskih učnih načrtov (humanistika, literatura) […], revizija kulturnega spomina […], ukinitev starih časopisov, revij, založb, gledališč in združenj ter uničenje ali odstranitev vseh spornih publikacij iz javnosti.« Ta dogajanja namreč v veliki meri opisujejo tudi tranzicijo iz socializma v kapitalizem. V članku »Spomenik uničenim in neizdanim knjigam na Slovenskem« Slavko Pregl navaja ocene, da je bila samo v letih 1989–1990 »v slovenskih knjižnicah in založbah uničena skoraj tretjina ›neprimernega‹ knjižnega fonda«, neprimerna pa je postala ideološka literatura o marksizmu, leninizmu, samoupravljanju, o partizanskem ter delavskih bojih, skratka literatura, ki je kritična do kapitalizma, liberalizma in parlamentarne demokracije. Tranzicija pa je posegla tudi na področje šolstva in izvedla »ideološko prenovo šolskih učnih načrtov«, prvič kot ukinjanje socialistične idejnosti in drugič kot posvojitev idejnosti Evropske unije, ko smo, kot zapiše Robi Kroflič v Izbranih pedagoških spisih (2002), »na deklarativni ravni naš vzgojno-izobraževalni sistem približali temeljnim civilizacijskim vrednotam, ki jih zagovarja tudi Evropska unija«. 

Enzo Traverso je v referenčni študiji Totalitarizem preučil dolgo zgodovino rabe tega izredno problematičnega pojma, ki se ga danes, to velja še zlasti za tiste rabe, kjer pojem ni teoretsko razdelan in utemeljen, uporablja bolj kot ideološko orožje kakor pa kot analitično orodje. Nasloniti se da tudi na domačo sociologijo: Sergej Flere in Rudi Klanjšek sta prepričljivo pokazala, da je koncept totalitarizma povsem neustrezen za opis jugoslovanske preteklosti od šestdesetih let dalje in da njegova raba izvira iz političnih, in ne historiografsko utemeljenih odločitev, medtem ko je Avgust Lešnik pretanjeno obravnaval razlike med stalinizmom in jugoslovanskim socializmom, tudi kot razliko med totalitarnim in avtoritarnim sistemom. 

Tudi primerjalna književnost je razmišljala o obremenjenosti z ideologijo nacionalizma (in kozmopolitizma), najobsežneje v zborniku Primerjalna književnost v 20. stoletju in Anton Ocvirk (2008). Kasneje je Juvan v monografiji Prešernovska struktura in svetovni literarni sistem (2012) razmišljal o »prevladujoč[i] praks[i] ›metodološkega nacionalizma‹, ki nacionalne književnosti še danes večinsko sprejema za osnovne spoznavne enote ne le v nacionalnih literarnih zgodovinah, temveč … tudi v primerjalnih raziskavah.« Skoraj stoletje po tem, ko si je utemeljitelj francoske šole komparativistike Paul van Tieghem v vplivni razpravi La littérature comparée (1931) prizadeval, da bi se literarno zgodovinopisje dvignilo nad nacionalno raven k internacionalni literarni zgodovini, avtor ugotavlja, da je ne le nacionalna literarna zgodovina, pač pa »tudi slovenska primerjalna književnost, podobno kot primerjalne književnosti v primerljivih okoljih«, še vedno »zaznamovana z nacionalistično motivacijo, pojmi in strategijami«. Podobno pravi avtor tudi v članku »Ideologije primerjalne književnosti«, objavljenem v Ocvirkovem zborniku, da so namreč »literarni zgodovinarji praviloma delovali v okviru institucij, ki si jih je kot ideološke aparate razvila in vzdrževala nacionalna država, zato so bili izpostavljeni strukturnemu pritisku, naj s svojim diskurzom ne spodnašajo nacionalne ideologije«. Zato, nadaljuje, »ne preseneča, da so mnogi komparativisti svoje znanstveno delo, ki sicer že po definiciji presega nacionalno obzorje, vpisovali v nacionalistične agende: z mednarodnimi primerjavami so iskali argumente za kulturni in politični prestiž svojega lastnega naroda in/ali države«. Če se navežemo na Močnikove spise, bi lahko ob nacionalizmu, ki ga je literarna veda reflektirala, govorili tudi o vpisovanju proučevanja literature v kapitalistične agende; ne le o legitimaciji naroda in nacionalne države, ki sta trdno situirana v proučevalčevem nereflektiranem ideološkem horizontu in strukturnih pritiskih ideoloških državnih aparatov, marveč tudi o legitimaciji kapitalizma ali vsakokratnega razrednega gospostva kot tal, ki podpirajo nebesni svod mišljenja in pisanja. 

Poskuse refleksije ideološke obremenjenosti v literarni vedi je mogoče prepoznati tudi širše, na svetovni ravni, in sicer v dveh sporih, ki zadevata sodobno literarno vedo: v sporu med kontekstualisti in nekontekstualisti (komparativistika) in v sporu med zagovorniki in nasprotniki teorije (literarna teorija).

Spor med kontekstualizmom in nekontekstualizmom je povzročilo Bernheimerjevo poročilo Ameriške zveze za primerjalno književnost iz leta 1993. Nekoliko manifestu podoben zapis, kritičen do evropocentričnosti in implicitnega kulturnega nacionalizma tradicionalne primerjalne književnosti, je ugotavljal, da so pri proučevanju in primerjavi literarnih del začeli sodelovati druge discipline in drugi pristopi, ki jih bolj kot literarno-estetske lastnosti teksta zanimajo razlike »med zahodnimi kulturnimi tradicijami, tako visokimi kot nizkimi, in kulturnimi tradicijami nezahodnih kultur; med kulturnimi proizvodi koloniziranih ljudstev pred stikom in po njem, med spolnimi konstrukcijami, definiranimi kot ženske in moške, ali med spolnimi usmeritvami, definiranimi kot strejt in gej, med rasnimi in etničnimi modusi označevanja; med hermenevtičnimi artikulacijami pomena in materialističnimi analizami njihovih načinov produkcije in cirkulacije, in veliko več«. Te spremembe v ukvarjanju z literaturo, ki jih opisuje poročilo, so seveda novopridobljena refleksija prikritih in zamolčanih (v najširšem smislu) ideoloških predpostavk tako objektov raziskovanja kot tudi subjektov raziskovanja – raziskovalcev. Poročilo si je prizadevalo za interpretiranje literarnih besedil, ki bi »upošteva[lo] tudi ideološke, kulturne in institucionalne kontekste, v katerih so proizvedeni njihovi pomeni«, in z obravnavno literature kot diskurzivne prakse v polju kulturne produkcije – in ne več kot supradiskurza – disciplino pomaknilo v bližino novega historizma, postkolonialne teorije ter feminističnih in predvsem kulturnih študij. A ker je bil spor, resda ne povsem neupravičeno, dojet kot boj med kontekstualisti, ki želijo usmrtiti primerjalno književnost in na njeno mesto ustoličiti primerjalne kulturne študije, ter nekontekstualisti, ki se borijo dobesedno za preživetje tradicionalne discipline, ni prišlo do večjih in bistvenih sprememb. V članku »Soočenje s trendom: primerjalna književnost, kulturne študije, kulturna zgodovina in literarni kanon« Vanesa Matajc ugotavlja, da je »kulturološki poskus rekonfiguracije primerjalne književnosti« onemogočila komparativistična stroka, ki je »teoretsko blokirala« Bernheimerjevo poročilo; kot glavno domačo blokado pa avtorica izrecno izpostavi Virkovo razpravo »Primerjalna književnost danes – in jutri?« (2001). 

Ne le »teoretsko« blokiranje, Virku pripadajo zasluge tudi za blokado teorije, ki jo vzpostavi v eseju Marginalnost literature, v katerem nastopa proti, kot sam zapisuje z veliko začetnico, »Teoriji«. Z veliko začetnico zapisana »Teorija« je po njegovem mnenju teorija, ki je postala ideologija oziroma – zapisano prav tako z veliko začetnico – »Ideologija«. Čeprav avtor, resda mimogrede, prikima obstoju ideologije in »prikritih stereotipov« v literaturi, denimo v eseju »Zakaj je književnost pomembna?« (2008), mu »ideologija« pomeni zlasti rigidne, dogmatske idejne sisteme, ki si skušajo podrediti umetnost in literaturo, vse »od platonistične metafizike v Heideggerjevem pomenu besede prek srednjeveške in novoveške sholastike do totalitarnih ideologij 20. stoletja«. Spor med teorijo in antiteorijo opredeljuje odmik od tako imenovane »hermenevtike sumničavosti« (Ricoeur), bodisi nazaj k predkritičnim bodisi naprej k postkritičnim pristopom. Če regresivne težnje zavračajo postkolonialne, feministične, kvirovske, marksistične, materialistične, poststrukturalistične in historicistične orientacije kot izneverjenje literaturi ter namesto tega zagovarjajo vrnitev k obravnavi (in občudovanju) formalno-estetskih lastnosti besedila oziroma njegove literarnosti, pa postkritika zavrne kritiko kot neprimeren način soočenja z literarnim besedilom in jo poskuša preseči s postkritičnim branjem. Susan Sontag v svojem manifestnem spisu Against Interpretation koncizno zaznava razliko med starimi hermenevtičnimi pristopi in novo hermenevtiko sumničavosti, ko pravi, da je bil »stari sistem interpretacije odločen, vendar spoštljiv; postavil je dodaten pomen navrh literarnega. Moderni stil interpretacije pa izkopava in, ko izkopava, uničuje; koplje ›za‹ tekstom, da najde podtekst, ki je resničen.« 

Čeprav je Eve Sedgwick, teoretičarka, zaslužna za razvitje koncepta paranoidnega branja, poudarjala pomembnost soobstoja in celo medsebojno krepitev paranoidnih in reparativnih praks vednosti, pa postkritika »paranoidna branja« zavrne in jih skuša nadomestiti z »reparativnimi branji«, ki namenoma zanemarjajo zunanji, družbeni, kulturni, zgodovinski oziroma ideološki kontekst literarnega dela. Ali, kakor krepko zapiše utemeljiteljica postkritičnega branja Rita Felski v naslovu poglavja svojega najslovitejšega dela Meje kritike (The Limits of Critique, 2015): »Kontekst smrdi!« Obe poti, tako predkritična kot postkritična, se ogneta privzetju teorije ideologije in kontekstualizaciji.

Literarna veda razlikuje med več vrstami branj, določenimi v opozicionalnih binomih: poznavalsko – naivno; profesionalno – neprofesionalno; poglobljeno – površno itn., ne nazadnje pa tudi literarno – neliterarno. K literarnemu branju sodi, kot izpostavi Alojzija Zupan Sosič v »Prispevku k ohranitvi ogrožene človeške vrste« (Literatura, št. 359), tudi »projekcija neliterarnega znanja in vedenja na samo literarno besedilo«. Z upoštevanjem Močnikovih razmišljanj in izpeljave o ideološki obremenjenosti teksta in bralca, bi bilo pomembno razlikovati tudi med ideološko kritičnim in ideološko nekritičnim branjem, pri čemer ideološko kritično branje terja projekcijo povsem specifičnega neliterarnega znanja na besedilo in bralca – aplikacijo teorije ideologije. Bralec in bralka, če naj se ne zapleteta v hudičevo zanko, morata zatorej usvojiti kompetentno teorijo ideologije, ki jo bosta permanentno reflektirala in uporabljala pri branju in interpretaciji literature. Kajti tako kot naše misli ne obstajajo v kraljestvu čistega Mišljenja, temveč nanje vplivajo raznorazni zgodovinski, kulturni in ideološki dejavniki, tako tudi literatura ne nastaja in obstaja v vakuumu čiste Imaginacije.

 

Če je slovenski literaturi (in ukvarjanju z literaturo) uspelo prerasti svojo mitološko embrionalno stopnjo, v kateri je raison d’être literature ustvarjenje Naroda, pa se mora danes literatura izviti rimsko-bibličnemu primežu mistifikacije zgodovinskih procesov in vsakršnega legitimiranja (razrednih) gospostev. Pri tem si lahko pomaga z interdisciplinarno navezanostjo, z upoštevanjem obliterarnih kontekstov in okoliščin ter ne nazadnje z izbranimi Močnikovi spisi.

 

 

1 Natančneje rečeno gre za posnemanje drugega reda. Najvišji ontološki status ima po platonistični ontologiji svet idej, fizični, materialni svet pa je že posnetek sveta idej. Umetnost posnema fizično stvarnost in je tako posnetek posnetka oziroma podoba podobe. Tudi v neplatonističnih ontologijah, kakršna je Aristotelova, ki priznavajo najvišji ontološki, resničnostni status tuzemski stvarnosti, in ne presežnemu svetu idej, je umetnost mimezis stvarnosti oziroma narave.

2 Emigrantska interpretacija v zgodovinopisju je po besedah zgodovinarja Bojana Godeše (»Spremembe v vrednotenju druge svetovne vojne na Slovenskem po padcu berlinskega zidu«, 2018) uveljavila »idealizirano gledanje na nasprotnike partizanstva kot na benigne dobrosrčne zahodno in demokratično usmerjene privržence«, čeprav so »najnovejše poglobitve v to problematiko omenjeno tezo ovrgle kot neustrezno«. Če je v času Socialistične federativne republike Jugoslavije prevladovala »partizanska teza«, ki je nekritično heroizirala in idealizirala partizanstvo ter demonizirala odklone, pa gre pri emigrantski interpretaciji »preprosto za zamenjavo vrednostnih predznakov in kar naenkrat so na podlagi takega interpretiranja partizani postali kriminalci in banditi, medtem ko so v prejšnjih časih imenovani narodni izdajalci postali borci za svobodo ter zahodno demokracijo in legitimni zastopniki slovenskega naroda«. To ni historična revizija v smislu legitimnega historiografskega pristopa, ki v duhu pluralizacije na novo interpretira stare zgodovinske ugotovitve in postavke, izgotovljene v okviru drugačnega preteklega politično-ideološkega konteksta, temveč vrednostna inverzija zgodovinskega mita, zamenjava enega mita z drugim. Podobno opaža tudi zgodovinar Oto Luhtar v članku »Preimenovanje in izključevanje kot sestavni del postkomunistične kulture spomina v Sloveniji« (2014), da se v postkomunističnih državah odvija zelo sporna in problematična »praksa prevrednotenja kolaboracije z okupacijskimi fašističnimi in nacističnimi režimi v ›antikomunistični‹ patriotizem«, kar pa vodi »v popolno zanikanje zločinov, ki so jih zagrešile posadke nacističnih kolaborantov«.

3 Pri Tomu Virku, čigar eseji o literaturi bržkone sodijo v vrh slovenske esejistike, najdemo tudi ostale karakteristike, ki definirajo perspektivo, trdno umeščeno v horizont kapitalistične ideologije. Poleg verjetja v vsemogočnost oblasti je prisotno pojmovanje o dihotomični strukturi družbenega polja in o vektorskem zatiranju kulture s strani politike. V eseju »Literatura in politika«, napisanem leta 1995, beremo, da je umetnost »polje svobode in popolnosti«, medtem ko je za politiko bistven »avtoritarno-despotski« diskurz. Nespravljiv razpor je ekspliciten: »Med politikom in umetnikom oziroma literatom, pesnikom je nepremostljiv prepad[,] […] misliti pesniško nikakor ne more pomeniti misliti tudi politično. To je pravzaprav tako samoumevno, da temu najbrž nihče ne bi ugovarjal; še več, tako govorjenje se morda zdi celo odvečno in nesmiselno.« Dodajmo, da natanko tovrstne zdravorazumske samoumevnosti potrebujejo ugovarjanje, toliko bolj ker zdravorazumskemu pogledu to izgleda tako nesmiselno in odveč. Odprava ugovorov in nadaljnjega ugovarjanja s sklicevanjem na samoumevnost je vrsta neformalne logične zmote iz nevednosti (ad ignorantiam), saj naša nezmožnost, da bi si predstavljali, kako bi bila izjava lahko resnična ali neresnična, ne pove ničesar o sami resničnosti ali neresničnosti izjave. Več deset tisoč let, od Altamire pa vse do začetkov elektrotehnike v 18. stoletju, si ljudje niso mogli predstavljati, da je mogoče uporabljati električno energijo za osvetljevanje, ogrevanje ali poganjanje motorjev, tako kot si večina pripadnikov fevdalnih družb ni mogla zamisliti, da je mogoče odpraviti tlačanstvo in monarhijo. Ad ignorantiam je osnovni instrument ideološke naturalizacije in univerzalizacije. Četrta karakteristika, pojmovanje nacije kot ničte institucije, je najizraziteje izražena v Virkovem eseju »Slovenska nacija in slovenska literatura« (1993), v katerem avtor iz obstoja tavtologije, da je Slovenec, kdor govori slovensko, in preneha biti Slovenec, ko se odpove slovenskemu jeziku, izpeljuje »globljo« utemeljenost ideje o jeziku kot narodovem konstitutivnem elementu.

 

  • ta prispevek je že bil objavljen v reviji Literatura.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Rok Plavčak (1985) je esejist, kritik, prevajalec strokovne in znanstvene literature ter pisec teoretskih člankov s področij besedne umetnosti in estetike, zgodovine idej, sociologije, filozofije, marksizma in politične teorije, s poudarkom na interdisciplinarnem povezovanju. Svoje prispevke je med drugim objavljal v revijah Literatura, Dialogi, Razpotja, Borec, Časopis za kritiko znanosti, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ljubezen je treba deliti

    Uroš Zupan

    Občasno pogledam na Bolho, da bi videl, koliko ljudi se je iz različnih razlogov odločilo, da se bodo skušali znebiti mojih knjig. Ko gledam to »odvečno prtljago«, ki naj bi, če bo sreča mila, zamenjala lastnika, si seveda izmišljam različne razloge, zakaj se hočejo ljudje mojih knjig znebiti.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.