Ste kaj videli kakšno podgano?

Brez posebnega razmisleka, morda iz dolgčasa po družbi, je odprl zadnjo različico priljubljenega klepetalnega robota …

Bilo je nekakšno vnetje. Ampak v takih obdobjih se počutim živo. Ker sem vsrkana v sedanjost. Ali pa v obsesije, saj ne vem. Izgubim orientacijo. Ničesar več ne načrtujem. Morda celo ničesar ne pogrešam. Kot kadar potuješ brez vnaprej določene poti, brez obveznosti, brez prihodnosti. In ne veš, kje boš spala; ob kom se boš zbudila.

Ne da bi te kdo kaj vprašal, si izpljunjen v kaos, ki ga nekaj časa skušaš oploditi z efemerno logiko ali vsaj s prežvečenimi aksiomi. Z malo sreče ljubiš. Prej ali slej si znova sam, tokrat brez orientacije.

Proti večeru odpreš usta. Luna je rana. Palme plimujejo. Požiraš zbito zemljo. Vetra ni. Prosiš za nevihto. Veš, da je ne bo.

Šel si do konca in zdaj misliš, da je konec.

La chose obscure ni nikoli dovolj blizu, nikoli dovolj daleč.

V gostoto februarja zareže
labod z eno perutjo.
To je sel pozabljenih,
rečeš in se razpreš.
Noč je sramežljiva.
Edini letošnji sneg
je droben in srebrn.
Strah naju je
pogoltnosti daljav.
Meglica v gozdu cipres
diši po domu,
kjer še nisem spala.
Lubje varuje sloke
silhuete, ki dvomijo
v lastno mesenost.
Vibriramo kot netopirji.
Stene vibrirajo,
to je vse, kar veva.
Reci, da je vse res.
Prinesi mi odpadlo perut.
Namesto z zemljo me zasuj
s peresi.
Oglejva si ribo,
ki je zamrznila v času.
Absolut je mehek kot slutnja.
Spustiva se v negibnost.
Nekaj še manjka,
snega ni nikoli dovolj.
Odsotnost so sanje laboda,
ki se dviga.Preberi

Preplet spominov sem,
zibelka usedlin.

Sesipajo se
iz črne peči.

Polena v prsih
tlijo
in pokljajo.

Vode mi daj, ljubljeni
vode.

Ovijam se v zračno
ogrinjalo.

Ne čutim več stopal.

Sanjam o galopu
oblakov prek ravnine.

Nekoč bomo vsi ledeni. Preberi

Neva iz Ljubljane je diplomirala iz filozofije in iz politologije, magistrirala iz filozofije in zgodovine umetnosti ter iz filozofije religije, in izdala eno zbirko pesmi. Trenutno uči tuje jezike.  Preberi