Déjà vu

Neva Lučka Zver

V gostoto februarja zareže
labod z eno perutjo.
To je sel pozabljenih,
rečeš in se razpreš.
Noč je sramežljiva.
Edini letošnji sneg
je droben in srebrn.
Strah naju je
pogoltnosti daljav.
Meglica v gozdu cipres
diši po domu,
kjer še nisem spala.
Lubje varuje sloke
silhuete, ki dvomijo
v lastno mesenost.
Vibriramo kot netopirji.
Stene vibrirajo,
to je vse, kar veva.
Reci, da je vse res.
Prinesi mi odpadlo perut.
Namesto z zemljo me zasuj
s peresi.
Oglejva si ribo,
ki je zamrznila v času.
Absolut je mehek kot slutnja.
Spustiva se v negibnost.
Nekaj še manjka,
snega ni nikoli dovolj.
Odsotnost so sanje laboda,
ki se dviga.

O avtorju. Neva iz Ljubljane je diplomirala iz filozofije in iz politologije, magistrirala iz filozofije in zgodovine umetnosti ter iz filozofije religije, in izdala eno zbirko pesmi. Živi v Parizu in še kar študira. 

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Oda tropskemu smučanju

    John Forbes

    Po zajtrku na Filipinih se okopam in je totalno in jebeno noro // Uživaj v sladoledu, Gerard, lesketanje sonca na njegovi beli zmrznjenosti je največ, kar se boš kdaj približal St. Moritzu …

  • Nekoč bom imela čas

    Kaja Teržan

    Pripravim se, vstopim v telo – v kosti, v sram. Udobje nemoči se je zažrlo vame. Lično darilce vseh mojih prednikov. Mehur na rani nikoli ne poči; ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

  • Konec kajenja

    Uroš Zupan

    Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Izdelava: Pika vejica