Déjà vu
Neva Lučka Zver
V gostoto februarja zareže
labod z eno perutjo.
To je sel pozabljenih,
rečeš in se razpreš.
Noč je sramežljiva.
Edini letošnji sneg
je droben in srebrn.
Strah naju je
pogoltnosti daljav.
Meglica v gozdu cipres
diši po domu,
kjer še nisem spala.
Lubje varuje sloke
silhuete, ki dvomijo
v lastno mesenost.
Vibriramo kot netopirji.
Stene vibrirajo,
to je vse, kar veva.
Reci, da je vse res.
Prinesi mi odpadlo perut.
Namesto z zemljo me zasuj
s peresi.
Oglejva si ribo,
ki je zamrznila v času.
Absolut je mehek kot slutnja.
Spustiva se v negibnost.
Nekaj še manjka,
snega ni nikoli dovolj.
Odsotnost so sanje laboda,
ki se dviga.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.