Klinika von Spatz ni zgodba, ampak je prostor.

Duncan ni sidrišče le za božanskega imperatorja, temveč tudi za bralca.

Vrednost posameznega dela v seriji je nujno vrednotiti glede na to, kako uspešno se s preostalimi deli poveže v celoto.

Peščenih črvov ni več, puščave v pravem pomenu ni več, so pa reke in gozdovi.

»Saj bo še vse v redu.«

Tja in spet nazaj.

Vojna, ki je nikoli ne vidimo, pa je vendar vseprisotna.

Že od samega začetka skvarjen.

Potem ko ugasne mrtva zvezda.

Kaj pa, če po nekem slučaju ravno tokrat ne gre za sanje?