Svet v malem

Kar se začne kot »le preprosta zgodba o triinštiridesetih učencih, ki so zaključili šolanje na prijazni osnovni šoli in stopili vsak na svojo življenjsko pot«, se, potem ko ugasne mrtva zvezda, iztiri v zgodbo o otrocih, ki morajo po smrti vseh starejših od trinajst let prevzeti svet na svoja ramena. Ker se morajo pripraviti na to veliko breme, jim odrasli pripravijo simulacije držav, pa tudi vojn za ozemlje in razne dobrine, saj naj bi bila celotna zgodovina človeštva »ena sama vojna. V petih tisočletjih civilizacije naj bi bilo le sto sedem let pravega miru.« Potem se vrstijo dnevi in meseci »velikega učenja« vseh funkcij, ki so obvezne za delovanje države, nevarnih funkcij od pilotiranja vojnih letal do upravljanja elektrarn in vodenja države. In ko odrasli končno zapustijo svet, pridejo katastrofe: vse od bega celotne populacije v medmrežne prostore, ki jih je vlada predolgo zanemarjala kot nepomembne, dokler ne privrejo na dan v izrojenih oblikah, pa do geopolitičnih trenj in velikih iger z orožjem na Antarktiki, kjer se v plamenih in eksplozijah spopade »tri milijone otrok z vsega sveta«.

Na podlagi vsega tega bi lahko Dobo supernove razumeli kot nekakšno politično študijo ali pa še širše: kot študijo človeške vrste. A naj ne utrujam še naprej z dolgimi nizi informacij. Človek le ni kvantni računalnik, skozi katerega bi lahko »brzice stotin milijonov podatkov s svetlobno hitrostjo vršale skozi struge, široke nekaj atomov, se združevale, cepile in prepletale v brezmejno pajkovo mrežo«. Naj se zato torej omejim na bolj pregledno misel, ki bo »prodrla skozi nevihto podatkov kot strela, ki išče nekaj kanček temnejših kapelj dežja«.

Zdaleč najstrašnejši del izkušnje branja tega romana v letu 2025 je spoznanje, kako podobne so težave v svetu otrok trenutnemu dogajanju v našem svetu. V karikirani podobi otroškega predsednika Združenih držav je nekaj srhljivo trumpovskega (verjetno ni naključje, da je tudi stripar Peter Kuper Trumpa pogosto risal kot razvajenega otroka). V »besedah podpore«, s katerimi se države v romanu izmikajo temu, da bi resnično pomagale drugim, vidimo odsev držav, ki ob vojnah in genocidu stojijo na varni razdalji, pošiljajo »protestne note« ter hkrati storijo vse, da jim le ne bi bilo treba dejansko ukrepati. In kakor pri nas je konec koncev vse odvisno od tega, »kako se hočejo igrati ameriški otroci«.

Naš svet se odseva v otroškem, in kako se ne bi – navsezadnje so otroci le potomci svojih prednikov. Kljub temu pa obeh svetov ne moremo enačiti in Doba supernove to odločno poudari. Že primerjava ameriškega otroškega predsednika s Trumpom se konča, ko ta ukaže, naj letalonosilke vsa vojna letala zmečejo v morje, da bi lahko rešili čim več ljudi: »Vse moramo sprejeti, ni bistveno, od kod so.« Zanj je bila vojna namreč samo igra, ko pa je igre konec, do drugih ni škodoželjen. Kitajski otroci pa v podobnem duhu že na začetku romana pridejo do spoznanja, da ne morejo zgolj posnemati modelov družbe minulega sveta. Ugotovijo, da otroci delujejo in razmišljajo drugače od odraslih, da si ne ustvarjajo velikih načrtov za prihodnost, ki bi jih motivirali za delo, in da mora zato družba otrok iznajti svoje, otroške modele: »Družba odraslih je temeljila na gospodarstvu. Ljudje so delali za ekonomsko nadomestilo. Družba otrok pa je družba igre. Ljudje v njej delajo za nadomestilo v obliki igre.«

Namen Dobe ni omejen zgolj na karikaturo sveta, ki nam je dobro znan (kar bi lahko rekli o Futurološkem kongresu Stanisława Lema (prev. Tatjana Jamnik, KUD Police Dubove, 2024) ali pa Tovarni Absolutnega Karla Čapka (prev. Nives Vidrih, KUD Police Dubove, 2023), ki sta oba kljub temu kvalitetna znanstvenofantastična romana). Karikatura našega sveta je v tem primeru le stranski učinek tega, da vse funkcije na vseh delovnih mestih prevzamejo otroci, kar predstavlja nenavadno potujitev. Obenem pa roman svet pripovedi in njegove like obravnava in jih prikaže z vso resnostjo (kolikor je otroci pač premorejo, saj vendarle niso tako resni kot odrasli). Tako ustvari prepričljivo alternativno realnost s trdnimi tlemi, ki potem rabijo kot (če si sposodim izraz iz besednjaka sveta otrok) »velika učilnica« uvidov v naravo človeka in družbe.

Eden prvih takšnih uvidov zadeva problem, ki je tudi v osrčju mnogih drugih znanstvenofantastičnih del, vse od Lovecraftovega pisanja pa do Piknika na robu ceste (prev. Drago Bajt, LUD Literatura, 2022) bratov Strugacki: »Čeprav so se ljudje zavedali, da živijo na drobcu prahu v vesolju, tega dejstva še niso ponotranjili.« Doba supernove si v prvem poglavju, v razdelku s podnaslovom »KONEC«, vzame čas in skozi več fragmentov vzporedno opisuje cvetenje človeštva ob počasnem ugašanju mrtve zvezde: »Med žvižgi krogel je klilo seme Združenih držav Amerike,« medtem ko je »na širni celini na drugi strani Tihega oceana […] kitajska civilizacija vztrajala že pet tisoč let« in je bilo vse to majhno in nepomembno v ugašajoči luči mrtve zvezde. Mnogi liki nato skozi roman tej mrtvi zvezdi pripisujejo razne pomene: »Supernova je človeštvo naučila ceniti življenje« in »je pravi stvarnik«. Posredno roman ves čas sporoča, kako človek gleda na svet (in v tem primeru tudi na vesolje): v svetu ljudi, pa če so odrasli ali otroci, vse obstaja, da bi dalo človeštvu pomen, v resnici pa so naša življenja majhna in nepomembna v velikem, prostranem kozmosu, mrtva zvezda pa ni ugasnila za človeštvo in se zanj sploh ni zmenila.

Liu Cixin: Doba supernove

Potem ko mrtva zvezda ugasne, ko njeno sevanje postopoma pobije vse odrasle in Zemlja dokončno postane svet otrok, pa smo deležni ene najbolj pronicljivih kritik demokracije v pogovoru z »osebo, ki jo sestavlja skoraj dvesto milijonov« otrok. Vsak od milijonov otrok z vse Kitajske se pojavi v kibernetičnem prostoru, nekakšnem forumu, kjer lahko izrazijo svoje mnenje, ob tem pa s pomočjo kvantnega računalnika, ki so jim ga zapustili odrasli, uresničujejo demokracijo v najbolj realni obliki: vsi govorijo naenkrat, računalnik pa ob tem naredi povprečne izračune in mnoštvo mnenj, pomislekov in argumentacij poenostavi na en glas, eno povprečno mnenje, s tem pa »omogoča, da se posameznik pogovarja z več sto milijoni sogovornikov«. Prav v tem se izrišejo tudi vsi največji problemi demokracije – večina otrok raje ne bi hodila v šolo, ne bi delala domačih nalog in ne bi opravljala zahtevnih (pa vendar za obstoj države nujnih) odraslih poklicev, hkrati pa ta večina ni dovolj izobražena, da bi v teh »dolgočasnih« opravilih videla kakršenkoli pomen. Vsi bi se samo igrali, za vedno igrali, ter Kitajsko spremenili v deželo nemogočih iger, ki gredo proti vsakemu razumu. In ker so v večini, njihov glas računalnik po matematični poti izpostavi kot glas ljudstva, ki posledično edini prodre iz morja individualnih, tudi bolj izobraženih glasov.

O vsem tem pripovedovalec piše z distance daljne prihodnosti, je zgodovinar dobe supernove in tako tudi navaja razne transkripcije pričevanj, intervjuje ter druge zgodovinske dokumente iz tistega obdobja, svoje pisanje pa označi za »neleposlovno leposlovje«. To v žanru znanstvene fantastike v resnici sploh ni nekaj novega – že Stanisław Lem je polovico romana Solaris sestavil iz fiktivnih znanstvenih člankov, ki so v še večji meri »neleposlovni«. Svojo vsebino, četudi smo take vsebine morda prej vajeni iz kakšnih neleposlovnih tekstov, pa Doba poda na izrazito literaren način, ki je daleč od znanstvenega, strokovnega ali »neleposlovnega« poročanja. To je razvidno že iz samega sloga, ki lahko celotno teorijo astrofizike ali pa delovanje računalnika predstavi, kakor da bi brali poezijo kakšnega futurista: »Ko je moje telo v mraku zalil topel električni tok, sem postal jaz. Stotine milijonov vrstic sistemske programske kode je v obliki električnih impulzov, ki utripajo večstomilijonkrat na sekundo, iz pomnilnika vstopilo v moj spomin. Hitro sem odrasel, v manj kot petih minutah je iz dojenčka nastal velikan.« Literarni način podajanja vsebine pa postane očiten tudi v neki vsebinski potezi romana, ki je veliko bolj subtilna od alegorij sodobnega sveta in globokih implikacij o delovanju človeške družbe – v človečnosti, ki se pokaže le v podrobnostih: ko se odrasli odpravijo v poslednja »zbirališča«, na primer spremljamo prizore poslavljanja, in neki inženir se ves čas obrača nazaj, skozi okno avtobusa, proti elektrarni, ki jo je zdaj prevzel njegov trinajstletni sin, nakar ga nekdo potolaži: »Brez skrbi, inženir Yao, luči še vedno gorijo.« Ravno zaradi takšnih podrobnosti (in ni jih malo) pa je pripovedovalec in pisec Dobe supernove prej literat kot strog zgodovinopisec, ki bi beležil letnice ter jim dodajal zgolj stvarne opise dogodkov. Namesto tega nam zgodovino te nore dobe predstavi skozi doživljanje raznih otrok in odraslih, ki pa se zaradi teh majhnih, na videz nepotrebnih utrinkov človečnosti zdijo bolj resnični in živi.

Ta človeškost pa se pogosto zdi rezervirana zgolj za kitajske otroke. Kljub nenadni odločitvi dobrote ameriškega predsednika (potem ko v celotni »državi igrač« najprej pograbi »puškomitraljez« in predlaga svetovne igre z orožjem) se še prepogosto zdi, da upodobitev Združenih držav in njenih otrok ne preseže ravni karikature. Kot karikatura sicer stoji in je uspešna in realna v svoji kritiki, celo duhovita (priznam!), vendar takšen prikaz ni sorazmeren s prikazom Kitajske, ki je v Dobi bolj poglobljena in vse prej kot karikirana. Ko si državi izmenjata ozemlji, kitajski otroci na primer objokujejo deželo, ki so jo zapustili, in si v žepe spravljajo bilke trave, da bi vsaj na simbolni ravni nesli s sabo del domovine svojih prednikov. Ameriški otroci pa si medtem razžagajo neki ameriški drog, da bi »kose svoje nekdanje domovine« lahko pozneje prodali kot zbirateljske artefakte. V tej upodobitvi ameriški otroci razmišljajo izključno o denarju in orožju, medtem ko kitajski s svojo domovino vzpostavljajo globlji, duhovni stik.

Lahko seveda tudi sklenemo, da je takšno pisanje le posledica zgodovinarjeve (pripovedovalčeve) osebne nastrojenosti do ameriške kulture. Ta v epilogu tudi naslovi in osmisli vse, kar bi bralca še utegnilo zmotiti: »Ali je bil cilj svetovnih iger spopad za Antarktiko ali igra?« »Ali je bila velika selitev zgodovinsko neizogibna?« O tem se torej sprašuje tudi zgodovinar dobe supernove, ki v epilogu obupan avtoreferencialno premišljuje o svojem tekstu (tem, ki smo ga ravno prebrali), s tem pa vse »pomanjkljivosti« osmisli znotraj zgodbenega sveta: »Študije zgodovine supernove se trenutno osredinjajo na nekaj ključnih vprašanj, ki so postala tudi del bolj senzacionalističnih razprav v medijih«, vendar »o njih ni spregovorilo veliko zgodovinarjev supernove«. Razrešitev je precej pretkana: pomanjkljivost, ki jo ozavestimo in osmislimo, namreč potem ni več napaka, temveč smiseln del zgodbe.

Še ena prednost pa obstaja v konceptu tega romana, ki je napisan kot neleposlovno-leposlovna študija dobe supernove. Ko sem naslov prebral prvič, sem se skorajda nehote nemudoma vprašal: »Kakšna pa je ta doba?« Roman je v celoti napisan tako, da skuša bralcu to dobo predstaviti v vsej njeni kompleksnosti – »Doba supernove« se tako ves čas, iz poglavja v poglavje, polni s pomenom – na koncu pa nam pisec teksta, nezadovoljen s svojim delom, prizna: »Pogoj za zgodovinsko raziskovanje je, da se zgodovina najprej ohladi. […] Počakati bomo morali, da bo od zgodnje dobe supernove minilo dovolj časa, kar pomeni, da jo bo raziskovala šele naslednja generacija.« To ni nobena pomanjkljivost, pač pa največja prednost tega romana. Težko bi bilo namreč v celoti predvideti, kakšen bi bil svet brez odraslih in kako bi deloval (zagotovo ne v celoti tako, kot si je zamislil Liu Cixin), in verjetno bi nekaj podobnega lahko rekli o vsakem romanu tega žanra, ki je znan po stiku človeka z neznanim. Ker pa pripovedovalec Dobe sam izrazi svojo nezmožnost bolj stvarnega popisa dogodkov iz začetka dobe supernove, se njegova pripoved in svet, ki ga je roman skonstruiral, zdita bolj prepričljiva, osvobojeni skeptičnega mrščenja pa se lahko osredotočimo na vse, kar nam ta svet v malem lahko pove o našem velikem in odraslem svetu.