Borut Golob je že s prvencem odločno nakazal svoje posege v domačo prozaistiko in z romaneskno fugo za motorko s srečnim koncem Smreka bukev lipa križ, podnaslovljeno »domačijska povest«, ker se pač dogaja na podeželju, čeprav ne ravno izključno med podeželani, pokazal, da se bo bolj kot naraciji posvečal refleksivnemu drobljenju ter svoje opilke in okruške zgodb obračal proti podalpski zagovednosti.

Babačić je za svojo zbirko nekaj več kot tridesetih kolumn in daljših priložnostnih, časopisno objavljenih besedil prejel letošnjo Rožančevo nagrado za esejistiko, pri čemer se z vzorom, ki je dal nagradi ime, parkrat tudi neženirano spogleduje.

Dekleva se pri svojem proznem pisanju pogosto naslanja na preverjene biografije umetnikov ali kako drugače zanimivih in izstopajočih posameznikov, zdi se, da mu naslanjanje na biografije kot pesniku, ki ima morda zagate s pripovedovanjem in strukturiranjem pripovedi ali si želi pomagati z najdenimi močnimi in izstopajočimi značaji, ki naj bodo motor romanesknega dogajanja, daje podlago, čez katero potem dopisuje lastne ugotovitve in razmišljanja.

Škrbine so, kot bi temu rekel John Barth, roman (p)o tem, kako preseči literaturo izčrpanosti, ko se pionirski modernizem izteče in izprazni. So roman, ki ga poganja rokopis, ki ga ni oziroma je v nastajanju, ki ga bralec ne vidi, razen v surovem stanju, kot fusnote in opombe na listkih, na katerih je kontekst komaj ali sploh ne prepoznaven.

Vinjete straholjubca, na osrednji vsakoletni knjigotrški prireditvi razglašene za knjigo lanskega leta, so niz različno dolgih in različno žanrsko kodiranih zapisov, ki jih je priskrbela Mahkovic, Mlinar pa ilustrirala, in to tako, da je v knjigi zemljevid krajin, ki se omenjajo, in med njimi je recimo Bulonjski gozd in kar nekaj eksotičnih destinacij, tudi francosko in sploh težko zapisljivih in izgovorljivih, zraven pa cel kup ilustracij, ki prizivajo različne, v glavnem iz zgodovine poznane stile [...]

V Iranu konec šestdesetih in v Franciji živeča Djavadi se ukvarja s filmom, je montažerka in režiserka, in Dezorientalki se to pozna predvsem po načinu lepljenja fragmentov, za katere se nam zdi, da so nanizani v skladu z asociacijsko logiko, ki se odmika od objekta pripovedi in neposrednih spominov.

Za literaturo – ne le Cankarjevo – pa lahko rečemo, da je nekaj, kar moramo občutiti. Ob njej so-čustvovati. Čutiti z liki in biti ob tem občutljivi tudi za jezik.

Ne le, da bi imel Cankar tudi danes obilen ulov, ko bi nastavil svojo satirično mrežo. Problem je (tudi) ta, da se od malotrške mentalitete sem, ko so oblast predstavljali župan, župnik, birt, kovač in žurnalist, ni prav veliko spremenilo. Navzven mogoče, navznoter nikakor; ne govorim o narodnem značaju, temveč o posebnem genotipu, ki je zgleda edino s poudarjeno servilnostjo, pa s pragmatizmom, ki je vedno blokiral kreativnost, lahko preživel skozi čas.

Narkopolis pa ni samo niz bolj ali manj verističnih popisov zakajevalnic in v njih poseljenih komaj živih kreatur, ki so se izpostavila vrhunskemu opijskemu užitku z visokimi obrestmi za psihiko in zdravje, temveč ima roman tudi zaumno, iracionalno plat.

Kdo je tebe, Praslovan, plavati učil, da si preplaval tisto rusko reko, … etc., prepeva Predin in nas spomni na neke davne migrantske tokove, na katere še pod povrhnjico kljuva spomin, in nekaj podobnega piše tudi nobelovka Munro, samo v prozi in seveda ne o kakšnih zakarpatskih nomadskih plemenih, temveč o svojih škotskih prednikih in njihovem preseljevanju v Ameriko.

Štefančič ml., ki ga v zadnjem času poznamo bolj kot medijsko eksponiranega naspidiranca in skribomana, v časih pred ekologijo in pred internetom so takšnim znalcem in zapriseženim zapisovalcem rekli eruditi, mišljenjsko izhaja iz kritične trde teorije, ki je imela svoj vrh in največji obseg v osemdesetih in devetdesetih.

Bahamski dokument je tako nekakšno nadaljevanje Odvetnika; za oba je značilno, da je v ozadju spletke avtoriteta, ki si jemlje pravico poseganja v karkoli. Ne glede na želje okolice, takšen gospodar upravlja z usodami vseh in obenem, po istem ključu, tudi z najbližjimi.

Pohorska transverzala je podnaslovljena kot »politična kriminalka«, obeta nam kriminal v navezi s politiko ali vsaj med politiki; če bi govorila o metodah vladanja, bi morala biti verjetno »politični triler«.

Naj kar za začetek razširim na hitro in na pamet izbrani naslov in postavim tezo, da so z vrednotami in njihovimi vsakokratnimi aplikacijami, torej z vrednotenjem, skoraj le težave. Te zagate mi, zainteresirani za kritiko in večinoma njeni pisci, morda najbolj opazimo na primeru literarnega vrednotenja. Redko se zgodi, da nabor in izbor naših kolegov, ki jih povabijo v katero od žirij za vse bolj številne literarne nagrade, popolnoma sovpade z našim lastnim, redko se nam zgodi, da naše sedenje v kateri od žirij vsaj kateri od kolegov pohvali kot zgleden primer trdne in nevpletene presoje, da s svojim tihim odobravanjem ali celo napol sramežljivo in na glas pove, da se z izborom strinja.Preberi

Matej Bogataj je literarni in gledališki kritik, esejist in dramaturg, rojen leta 1964 v Ljubljani. Kritiško spremlja domače in prevodno leposlovje ter esejistiko, pa tudi dramatiko in gledališče. Je redni sodelavec televizijskih in radijskih oddaj, nemenjenih kulturi, kritike objavlja v večini slovenskih časnikov in kulturnih revij. Prebrano, precejeno je njegova tretja knjiga, prinaša pa kritiški izbor, posvečen slovenski prozi zadnjega desetletja.Preberi

Matej Bogataj (1964) je literarni in gledališki kritik, občasni dramaturg in menda v zadnjem času tudi prozaist, če ne gre za kakega soimenjaka. Študiral primerjalno književnost in angleščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, prvo objavljeno besedilo v Teoriji in praksi, prvo napisano knjižni prvenec, sicer od leta 1989 samozaposlen in težak na področju kulture. V devetdesetih letih zunanji urednik za leposlovje pri DZS, obsežen in nepregleden opus literarnih kritik na Radiu Študent in Radiu Slovenija,Preberi

Matej Bogataj je literarni in gledališki kritik, občasni dramaturg, tudi prozaist. Študiral primerjalno književnost in angleščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, prvo objavljeno besedilo v Teoriji in praksi, sicer od leta 1989 samozaposlen in težak na področju kulture. V devetdesetih letih zunanji urednik za leposlovje pri DZS, obsežen in nepregleden opus literarnih kritik na Radiu Študent in Radiu Slovenija, v skoraj vseh slovenskih časopisih in revijah (Republika, Slovenec, Dnevnik, Večer, Delo, Razgledi, Teleks, Ampak, Mladina), daljša besedila objavlja v Literaturi, Sodobnosti, Dialogih, piše tudi gledališke kritike. Knjižne objave: Konec koncev (1993), Obrobje brez središča (1994), Prebrano, precenjeno (2004) itd.Preberi