Tokrat sem potovala domov.

Praga s svojimi (sicer obnovljenimi in ličnimi) tlakovci še vedno diha zgodovino, zlasti v ozkih, manj obljudenih ulicah starega jedra.

Apalaška pot je spretno spisan literariziran potopis, ki pa bi morda z nekoliko večjo mero zgoščenosti dogajanja in kompozicije še pridobil na literarni vrednosti.

Če se je pred letom dni moja kretska pot končala z ljubeznijo, se je tokrat z njo začelo.

Po 28 letih sem drugič obiskala mesto, ki ga obdajajo in zapolnjujejo stolpiči, vrtovi, cerkve, kapele, pubi in taverne, skozenj pa umirjeno teče reka Isis. Vsak stolpič, vsaka kapela in tudi kakšen pub je največkrat v lasti enega od skupno 38 kolidžev, ki so del Univerze v Oxfordu. Zdi se mi, da se tamkajšnje življenje ne more odločiti, ali je globoko v tradiciji preteklih stoletij ali pa je popolnoma prilagojeno sodobnosti.

V romanu Ubežni delci se prepletata spomin in zgodovina prepletata. Zasebno in javno sicer vedno hodita skupaj skozi prostor in čas, vendar uradna zgodovina ne ustreza vedno subjektivnim izpovedim prič in tistih, ki so njihove zgodbe podedovali.

Kreta. Tokrat je bilo neizbežno, krvavo potrebno. Pred nekaj meseci mi je telo dobesedno odpovedalo. Pojasnil je več, predvsem pa gre za seštevek več faktorjev. Ko se zgodi takšen izpad funkcij, ti ne preostane drugega, kot da miruješ. Vse postane napor. Že nekaj stopnic ti popolnoma vzame sapo. Moti te vse, ptičje žvrgolenje se spremeni v nekaj, kar je podobno nevzdržnemu piskanju neposredno v uho. Vse je potencirano, prenabito, prenapeto.

Skozi priprta polkna je videla tenko linijo sončne svetlobe. Lomili so jo veja borovca in listi figovca. V zraku je bil vonj po oleandrih in cvetočih grmičevjih, katerih imen ni poznala. Dragocen čas. Ko si tu, da se spomniš, da dihaš. Samo tako si. Pogrešaš skoraj nič in v ustih začutiš plišasto lupino breskve, ki ti jo je nekoč na morju mama prinesla na plažo. Sladkoba zrelega se pocedi po bradi. Pustiš, da steče.Preberi

V košček Balearov sem kot dolgolasa nakodrana najstnica namakala telo, medtem ko sem razmišljala o fantih, ki so vztrajno zvonili na domačih vratih v Sloveniji in me vabili ven. Bila sem zadržana, tudi v razmišljanju, a vendar me je španski zrak odpiral. Poletje je bilo vroče, jedli smo hrustljave, sočne olive, pili kokakolo in se do večerje basali še s čokolado in sladkimi ocvrtki, ki so jih prodajali na plaži v Mallorci. To je bil moj prvi stik s Španijo. Potem več kot dvajset let zatišja. Preberi

Kot profesorica književnosti, pisateljica, Američanka in prijateljica Leonore Flis sem z velikim zanimanjem prebrala njeno knjigo Upogib časa , saj opisuje mojo domovino in njeno kulturo.