Na bregovih reke Isis 

Kaotičen, glasen let iz Benetk do Gatwicka. Na pot sem se iz Ljubljane odpravila sredi noči in v kombiju nisem zaspala za več kot dvajset minut. Nekdo poleg mene je že na začetku, nekje v Murglah, začel jesti sendviče. Ženska, ki je zamujala skoraj pol ure, je nato dobro uro in pol neprestano glasno klepetala s šoferjem. Od hrupa letalskih motorjev in glasnega govorjenja sopotnikov se je moja glava v letalu vse bolj spreminjala v nekakšen dimni balon, ki se bo vsak trenutek razpočil. Prazna in polna obenem. Sosedi spredaj, zadaj, levo in desno so se stegovali eden čez drugega, dvigovali roke, si podajali kuverte z denarjem, na glas preštevali bankovce, predvsem pa so imeli skoraj vsi moški polo majice z vzdignjenimi ovratniki. V pastelnih barvah. Prevladovala je roza. Dnevna doza pastelnosti je bila nedvomno dosežena. 

Po 28 letih sem drugič obiskala mesto, ki ga obdajajo in zapolnjujejo stolpiči, vrtovi, cerkve, kapele, pubi in taverne, skozenj pa umirjeno teče reka Isis. Vsak stolpič, vsaka kapela in tudi kakšen pub je največkrat v (zgodovinski ali pa še dejanski) lasti enega od skupno 38 kolidžev, ki so del Univerze v Oxfordu. Angleški viktorijanski pesnik Matthew Arnold je Oxford poetično in, menim, tudi zelo ustrezno imenoval mesto sanjajočih fial. V zraku je inspirativen duh, vonj pričakovanja, ki je napol del sanj in napol umeščen v realnost. Velika prelomnica se je v Arnoldovem življenju zgodila leta 1840, ko je dobil štipendijo za študij na oxfordskem kolidžu Balliol, nekaj let pozneje pa je bil izvoljen v profesorja poezije. Njegov krstni boter je bil John Keble, vikar, pesnik in ena ključnih oseb oxfordskega gibanja, katerega člani so bili visoki predstavniki anglikanske cerkve, ki so želeli, da se Cerkev reformira. Keble pa je boter tudi Keble kolidžu, ki je moj začasni dom. Ustanovljen je bil leta 1870, od drugih kolidžev se loči po svoji rdeči opeki in viktorijanski arhitekturi, ki se obrača tudi nazaj h gotiki. Predvsem kapela je s svojimi mozaiki in vitraži, ki so zaradi časa potemneli, ter z oboki in ozkimi, od časa razjedenimi klopmi, primerno temačna in skrivnostno slovesna. Ima tudi težka vrata, kot je težka večina tukajšnjih vrat v več stoletij starih stavbah. Z vrati in s kljukami imam tokrat v Oxfordu občasne težave, sploh kljuke vrtim v vseh smereh, vlečem k sebi in potiskam od sebe, potem ugotovim, da je ponavadi potreben rahel, zelo specifičen privzdig in nato zasuk v levo. Počasi se znova privajam na časovni stroj, ki me na vsakem koraku vrača tja do 12. stoletja. Takšna je bila že prva pot do Kebla, ki je vodila tudi skozi staro pokopališče s pripadajočo cerkvico St. Giles iz leta 1200. Oguljeni nagrobniki, skoraj popolnoma izbrisana imena, le tu in tam kakšna letnica rojstva in smrti. 

Junij je v tem delu Anglije nadvse očarljiv, Oxford je v polnem razcvetu, vrtnice, lilije, potonike, plavice. Zrak je sladek in poln olajšanja. Končali so se izpitni roki. Ulice so polne navdušenja sijočih študentov, katerih akademske halje in na prsih pripeti nageljni so pomazani od brivske pene, različnih barv in alkohola. »Trashing« je običaj, značilen prav za Univerzo v Oxfordu. Univerza ga uradno ne podpira in običaj naj bi bil v nasprotju s kodeksom univerzitetnih pravil, a veliko študentov (sploh mlajših, dodiplomskih) akademsko leto vseeno zaključuje z lepljivimi haljami in z visokim odstotkom šampanjca v krvi. Ko se skozi študentsko in turistično gnečo ulice High Street s potovalko pomikam proti Keblu, severnovzhodnemu delu mesta in območju, ki je že zunaj največje centrske gneče, restavracij in pubov, resno razmišljam, da bi spet postala študentka. Ne toliko zaradi brivske pene na črni akademski halji, ampak zaradi junija v oxfordskem zraku in slavnostnega občutka dovršitve nečesa velikega in (vsaj teoretično) smiselnega. Pa seveda zaradi poti, kar pelje do takšnih zaključevanj. Sicer nisem človek obredov in ritualov, ampak nekaj na teh haljah in ceremonialu me privlači. A obenem tudi nekoliko odbija. Od nekdaj se mi je zdelo, da je Velika Britanija (še posebej Anglija) dežela precej strogih pravil in zapovedi. Kje se sedi, kje se hodi, kako se hodi, zakaj se ne vstopa pri teh vratih, ampak raje pri drugih, napisi, znaki, opozorila na vsakem koraku. Sprašujem pa se, ali me na daljši rok to vseeno ne bi začelo motiti. Gotovo mi manjka kulturni kod, ki bi me posvečal v britanske kroge, vseeno pa se počutim zadosti dobro, da med praznjenjem vsebine potovalke na Keblu in med opazovanjem nikjer drugje kot v Angliji tako močno zeleno zeleneče trave pod mojim oknom in čudovito urejenega dvorišča s cvetočimi grmi in klopcami, še premlevam, ali bi se nekoč vrnila za daljši čas. 

Cerkve na potovanjih obiskujem zato, da počijem v tišini, da umirim misli. Obredja se ponavadi ne udeležujem, vendar me je na sončno nedeljo po zajtrku v kavarni Vaults and Garden Café, ki je hkrati tudi dvorana prvega uradnega zbirališča upravnega sveta akademikov univerze v Oxfordu (zgrajena je bila okoli leta 1320 in stoji zraven cerkve University Church of St. Mary the Virgin, ki predstavlja centralno točko univerzitetnega Oxforda, iz katere se je mesto skozi stoletja širilo), premamilo zvonjenje v Christ Church Cathedral. Katedrala iz 12. stoletja ima znotraj anglikanske cerkve poseben status, saj obenem služi kot kapela kolidža Christ Church in kot katedrala oxfordske škofije, ki poleg oxfordske grofije vključuje še grofiji Buckinghamshire in Berkshire. Do enega od vhodov v poslopje kolidža sem priletela v zadnji minuti in vratarica me je spustila v katedralo. Sedišča so v anglikanski cerkvi urejena drugače kot v katoliški in ker sem vstopila le hip pred začetkom maše, me je zaneslo proti najbližjim klopem, ki pa so bile namenjene cerkvenemu zboru, na kar me je še pravočasno opozoril starejši moški in mi istočano izročil mašni plan, torej opis poteka obreda, ki je sledil. V klopi tik za zborom dečkov v belo-rdečih haljah nisem sedela sama, zraven mene je bila angleško govoreča družina, ki je bila gotovo na turističnem obisku, saj so bili vsi člani ovešeni s fotoaparati in prospekti. Nekaj časa smo tako sedeli, vstajali, malo peli – brala sem besedilo na izročku in odpirala usta, ker se mi je zdelo, da bom drugače edina, ki aktivno ne sodeluje – se obračali proti vzhodu in prečastitemu Robertu Grimleyu, častnemu kaplanu katedrale, kot so ga v programu predstavili. Moje občutje nelagodja se je mešalo z vznesenostjo nad popolnostjo rituala, nad ubranim petjem in izjemno lepo notranjščino cerkve. Nekje na treh četrtinah je k naši klopi pristopil napol zgrbljen, nekoliko staromodno urejen gospod in nas opozoril, da se moramo nemudoma presesti. Pokazal je na nekoliko privzdignjeno klop malo proč od naše in hitro sem se prestavila. Angleška družina mi ni sledila, raje se je stisnila nekam v ozadje. V tem trenutku sem se še bolj zavedla, kako zelo nepoznane so mi zapovedi tukajšnjih ritualov. Poleg mene je sedel moški v dolgi črni halji, ki pa ni bila videti kot duhovniška kuta, domnevala sem, da je profesor, a prepričana nisem bila. Sedišče je bilo v vsakem primeru namenjeno »višji kasti«. Počutila sem se precej neugodno umeščeno in skrivala sem se za majhno svetilko, ki je bila na najini klopi. Po koncu obreda se je stari gospod – ugotavljala sem, da je najbrž nekakšen katedralni vratar – po angleško vljudno opravičil za presedanje. Čeprav nihče v naši vrsti ni glasno pel, naj bi motili zborovodjo in zbor mladeničev, ki so med branji beril glave tiščali nekam predse in navzdol. Zdelo se je, kot da na svojih pametnih telefonih pišejo sporočila. 

Fasade, etikete, kulturni kodi torej. Resnično premalo časa preživim v Veliki Britaniji, da bi doumela vse nianse in nivoje. Nekje v medprostorju sem. Izgubim se in potem se spomnim in ustrezno ravnam. Potem pa znova: ko že mislim, da vem, kaj sledi, kaj pričakovati, me presenetita kakšen komentar ali poteza, ali pa moj komentar preseneti druge. Gospoda skrbnika/vratarja v Porter’s Lodge (soba za vratarja) na Keblu vsako jutro prijazno pozdravim, a opazila sem, da mi je najbrž zameril vprašanje, ki sem ga prvi dan, ko sem vstopila s potovalko, v šali navrgla: ali ima Keble morda dvigalo. »V 19. stoletju še niso imeli dvigal, kajne,« mi je nezaupljivo in nekoliko vzvišeno dejal. Seveda se je motil, ampak naj bo. Dvigala so zelo star izum, vse tja v 3. stoletje pred našim štetjem jih lahko umestimo, res pa so šele sredi 19. stoletja v New Yorku v neko stanovanjsko stavbo vgradili prvo »potniško« dvigalo. Anglija je prva dvigala dobila v 80. letih 19. stolelja. Keblov vratar se ni dal, vztrajno sem pozdravljala in on je ponavadi le napol pokimal. Najbrž se mu je tudi tista moja prva bitka s kljuko na vratih, ki so vodila na dvorišče, zdela kot zmaga tradicije nad neuko in profano modernostjo in ponosno je vztrajal v svoji (vsaj navidezni) superiornosti. 

A s potrpežljivim spoznavanjem, ki ga žene radovednost, vse zadeve postanejo bolj domače, včasih enostavnejše, predvsem pa bolj obvladljive. Tudi stare knjižnice, kakršna je recimo univerzitetna knjižnica Bodleian, kjer sem preživela večino svojega delovnega časa. Bodleian Libraries, kot se imenuje kompleks 28 knjižnic (med njimi je nekaj tudi precej novih), sestavljajo tako raziskovalne (čitalniške) kot izposojne knjižnice, ki se razprostirajo po oxfordskem centru. Stara knjižnica Bodleian, ki je tudi izhodišče za tiste, ki si želijo pridobiti tako imenovano Readers’ Card, izkaznico, ki dovoljuje vstop v različne knjižnice, je bila za akademsko javnost odprta leta 1602. Knjižnica Bodleian velja za eno najstarejših knjižnic v Evropi in po velikosti ter naboru rokopisov in knjig z vsega sveta jo v Veliki Britaniji prekaša edino londonska British Library. »The Bod«, kot kompleks knjižnic ljubkovalno imenujejo študenti in profesorji oxfordske univerze, te sprejme šele, ko ob vpisu prebereš nekakšno zaobljubo, ki jo je v 16. stoletju uvedel patron knjižnice sir Thomas Bodley, tudi sam diplomant oxfordskega kolidža Merton. Vsak bralec mora zaobljubo prebrati v svojem maternem jeziku. V črni mapi, ki ti jo ob vpisu položijo v roke, je na voljo čez sto svetovnih jezikov. Nekako takole gre: »S temi besedami se zaobljubljam, da ne bom iz knjižnice ničesar odnesel, ničesar označil, uničil ali na kakršenkoli način poškodoval, ne knjige ne dokumentov ali kateregakoli drugega predmeta, ki je v knjižnični lasti. V knjižnico ne bom prinesel ognja ali plamena ali ga tam zanetil, v knjižnici ne bom kadil. In obljubim, da bom spoštoval vsa knjižnična pravila in zapovedi.« Knjižničarka me je pri branju slovenskih besed le napol poslušala, saj je izpolnjevala papirje za mojo kartico. Obred se mi je zdel simpatičen, vendar pa v trenutku branja nisem vedela, kako star v resnici je, in katera eminentna imena, ki so bodisi študirala bodisi učila na Oxfordu, so prav tako prebrala te iste besede. Sploh pa nisem dogodka vzela za posebej svečanega, vse dokler nisem na razstavi o življenju in delu J. R. R. Tolkiena, ki jo je gostila Bodleian, prebrala navdušenja polnega pisma njegovi ljubezni Edith. Tolkien, takrat še student na Oxfordskem kolidžu Exeter, je v pismu razlagal, kako velika čast in dolžnost je postati Reader v »the Bod« in kako nadvse čudovita se mu zdi zaobljuba, ki jo je moral prebrati. Hvaležnost in nekakšno akademsko radost ob skeniranju in pisku kartičnega čipa na vhodu v staro Bodleian ali pa v bližnjo, prekrasno knjižnico Radcliffe Camera začutim tudi jaz. Ob vsakem obisku knjižničnega poslopja se mi namreč odpira izjemno bogat nabor gradiva za manjšo študijsko raziskavo, ki jo v Oxfordu opravljam v okviru programa Erasmus za akademsko osebje. Radcliffe Camero je v prvi polovici 18. stoletja na željo akademika, zdravnika in politika Johna Radcliffa zasnoval znameniti britanski arhitekt James Gibbs. Radcliffe Camera je okrogle oblike in ima kupolasto streho, kot nekakšna mini katedrala je, tudi notranjščina – danes je to predvsem knjižnica z gradivom za dodiplomske študente humanističnih znanosti – v treh nivojih je izdelana do zadnjega detajla, izrezljana, delno lesena, s težkimi pisalnimi mizami in namiznimi svetilkami, ki oddajajo oranžnorumeno svetlobo. Vse okoli so velika okna in za njimi nešteti stolpiči, zvoniki in v njih, vsaj v mojem oxfordskem juniju, ujeta mehka svetloba. 

Anglijo v času mojega obiska zajema vročinski val. Resnično razbeljeno je in ko naredim premor in izstopim iz knjižničnega poslopja, se najraje usedem na senčne stopnice Kolidža Brasenose, ki je bil ustanovljen leta 1509. Pogled mi zleti po tlakovcih, ki so neravni, različnih velikosti in oblik, stari, zelo stari. Na moji desni je Radcliffe v topli poznopopoldanski svetlobi, na levi centralno poslopje Bodleian in horde turistov, ki se zadržujejo na knjižničnem dvorišču. Mimo pride moški z nenavadnim klobukom, nekakšnim čarovniškim cilindrom in dolgo črno haljo, za njim pa vrsta najstnikov. Ko pride skoraj čisto do stopnic, na katerih sedim, vidim, medtem ko iz plastične skodelice pijem kapučino, da v rokah drži napis »Po poteh oxfordskih duhov«. Zlahka si jih predstavljam, kako se gibljejo, ti duhovi, po ozkih koridorjih, ki naj bi se razpredali pod mestnimi ulicami. Zagotovo vem le za enega; to je podzemni hodnik, ki prvotno Bodleian stavbo povezuje z Radcliffe Camero. Seveda je prehod rezerviran zgolj za tiste, ki smo opremljeni z oznako Reader. Tako sedim in pijem solidno kavo, občasno srknem ledeno vodo. Razmišljam o korakih, ki so se sprehodili po tlakovani stezi, na katero gledam. V razmišljanje vdrejo zvoki glasne skupine azijskih turistov, ki mi popolnoma zastre pogled na cerkev St. Mary the Virgin. Delo dokončam v drugem nadstropju stare Bodleian. Iz skladišča sem naročila dve knjigi, ki sta mi na voljo tisto popoldne. Oxfordska univerzitetna knjižnica je moj Disney World.

Še ena od prednosti knjižnične izkaznice je brezplačni vstop v magično Divinity School, prelepo dvorano iz 15. stoletja, ki je bila tudi prva predavalnica Univerze v Oxfordu, ljubitelji filmov o Harryju Potterju pa jo prepoznajo kot bolnišnico Bradavičarske šole za čarovnike in čarovnice. Svetli marmornati oboki, katerih stičišča povezujejo nekakšni glaviči (bilo naj bi jih toliko, kot je bilo filantropov, ki so darovali denar za gradnjo dvorane), prepredajo strop, ob straneh pa prostor obdajajo velika, prav tako obočnata okna. Kar nekajkrat pridem in samo sedim in sem. Sredi zgodovine in vseh stoletij, ki so prinašala in odnašala znana in manj znana imena. Obenem razmišljam tudi o tem, da ženske vse do 70. let 19. stoletja v Oxfordu niso mogle študirati, svoje diplome pa so lahko uveljavljale šele od leta 1920 dalje. Tradicija in globoka ukoreninjenost akademskega sistema v religiozne okvire sta naredili svoje. Vseeno pa me vsako jutro v Keblovi jedilnici, ki bi bila zlahka lahko jedilnica na Bradavičarki, s stene, nasproti katere sedim na dolgi leseni klopi, gleda dame Averil Cameron, ki je bila med letoma 1994 in 2010 rektorica kolidža Keble. Gospa je tudi zaslužna profesorica za področje pozne antike in obdobja Bizantinskega cesarstva. Dame Cameron je po protokolu dobila svoje mesto, še vedno pa je obkrožena predvsem z moškimi obrazi. Jedilnica s klopmi za študente in tako imenovano high table, ki je rezervirana za profesorski kolektiv, je velikanska; na vhodu mi mladenič v popolno zlikani uniformi z grbom kolidža na prsnem žepu vsako jutro, ob prihodu in odhodu, odpre vrata. Strežba je hitra in brezhibna. Mlad jedilniški vratar je Britanec, ko pa pridem v del, kjer so na voljo vse možne izvedbe kuhanih in pečenih jajc, klobas in fižola, vidim, da so za štedilniki Azijci. Medkulturnost v ne najbolj želeni obliki. Prav tako tudi smeti ne odvažajo angleški skrbniki ustanove. Ko vsako jutro po zajtrku posedim na sončni klopi ob cvetočem grmu zraven Keblove kapele, mimo mene v velikih vozičkih smeti odvažajo v modre uniforme oblečeni moški in ženske, ki najverjetneje govorijo romunsko, nekateri morda albansko. Življenje znotraj zidov oxfordskih kolidžev se mi zdi kot Trumanov šov. Vsi in vse imajo svojo funkcijo in nalogo. Vsak svojo uniformo, svojo bravo in etiketo. Vsi vsak dan hodijo po približno enakih poteh in se zbujajo ob podobnih urah, gostom in študentom odpirajo vrata, na dolge lesene mize razvrščajo porcelanaste krožnike in pribor, zalivajo rože, grmičevja in sadna drevesa. Vse je izmerjeno, preverjeno in izdelano do podtankosti. Takšen je videz. 

Kljuko, ki vodi na dvorišče z veliko travnato površino, sem se naučila odpirati, ostala vrata znotraj Keblovega poslopja se odpirajo na čip, ki je vgrajen v ključ moje sobe. Skozi okno vidim stolp z uro, ki vsako uro, tam do desete ure zvečer, odbije čas. Vsak večer, ko se vrnem s sprehoda ob strugi reke Isis, na stežaj odprem okno in gledam, kako se Keble počasi svetli v sobnih lučeh. Akademsko leto je nedvomno zaključeno, saj tudi bar znotraj Keblovega poslopja (večina kolidžev v Oxfordu ima svoj interni bar) obratuje z omejenim časom. Ves čas se mi zdi, da se tamkajšnje življenje ne more odločiti, ali je globoko v tradiciji preteklih stoletij ali pa je popolnoma prilagojeno sodobnosti. Odločim se za vmesnost in ta vmesnost mi je všeč, ker se mi že dolgo zdi, da soobstoj vsega, kar je bilo in tega kar je in še bo, ni nič nenavadnega. Morda sem vendarle na pravem mestu, pa tudi čas je edini pravi.

Isis je lokalno ime za reko Temzo od predela Cotswolds na južnem delu Anglije do vasi Dorchester v grofiji Oxfordshire (v območje je zajet tudi Oxford).