Drek – vsaj tisti dobesedni – v zaresni literaturi ni ravno najbolje prodajano blago. Če torej že zaidemo na ta teren, ga moramo nato vsaj čim hitreje zapustiti. To pa pomeni, da mora vse ven hitro, skoraj kot v povprečni epizodi kakšnega Family Guya, intenzivno, da se lahko nato v sklistiranem svetu odpre prostor za sublimnejše snovi.

Pod mirno površino pri Modianu nekaj brbota. Nasprotje med površinsko, slogovno treznostjo in tistim, kar je spodaj – in tam ni nič drugega kot brbotajoči kaos – med branjem romana Da se ne izgubiš tu okrog vzbuja skorajda fizično slabost.

Če nič drugega, je bilo letošnje Prepišno uredništvo zagotovo zelo zgovoren dokaz tega, kako hitro se lahko javni dogodek spremeni v zasebni šov.

Literatura, ki nas implicitno opominja, kako nasilna je lahko literatura tudi takrat, ko to nasilje na prvi pogled ni tako očitno, saj so področja, s katerih si izposoja, precej manj občutljiva.

O romanu iz prizorov, ki nihajo med brutalnim naturalizmom in nič manj brutalno estetizacijo, pri čemer nikoli ne zdrsne v objestnost.

(E-)pisemski roman Skromni darovi daje občutek, da bi bili, glede na zajeto tematiko, potrebni Popravki. Zapis ni napaka, saj se zdi, da je v ozadju dela »franzenovski princip«: povedati zgodbo neke (srednjerazredne) družine na prelomu tisočletja, v katero se neizogibno vpisuje specifični tukaj in zdaj, ki se s svojo začasnostjo – prav tako neizogibno – preliva v tisto, kar je bilo, in tisto, kar (morda) bo. Težko je reči, koliko prostora to zahteva, a v Šajtinčevem romanu, osredotočenem na perspektivi dveh bratov, ga žal zmanjka. Mnoge informacijePreberi

Vsakič moraš pesem, ki je samo
en verz, potem zvezati narahlo kot
vrv za obešanje, ko v resnici hočeš,
da te najdejo prej. Prej, preden zares
ugotoviš, da je poezija slepa veja
človeštva, morda celo literature,
mogoče celo slepa veja fuka.
Preden bo vojna, za katero
nimaš dovolj močnih živcev.
Izgovarjanje na glas je ogromno
tveganje za smisel, manjše
za pomen. Preveč analogij
iz istega sveta, celo istega
dneva. Prej, preden povežeš
premočno. Padeš kotPreberi

Kar pride iz mene, prihaja
z natančnostjo koledarjev.
Nisem še ura; moje roke
so še zmerom moje roke
in kazalci so za zdaj še
vedno zunaj dosega mojih
misli. Na metre natančno
se izogibam gnoseologitetam,
le redko zamenjam barve
luči na semaforjih. Moje
misli so še vedno skoraj
moje misli. Osnovna pravila
so znotraj dosega mojih
refleksov. Kar prihaja iz
mene, bo prišlo k tebi ob
povsem naključnem času.
Kot kri ali kot sposobnost
tvorjenjaPreberi

Karmen Jordan, rojena leta 1990, študentka slovenistike in primerjalne književnosti. Leta 2010 je bila v Literaturi objavljena njena kratka zgodba, poezije pa še ni objavljala. Udeležila se je branja v sklopu Mladih rim, kot avtorica pesmi sodeluje tudi pri projektu Rockerji pojejo pesnike 2012.Preberi