Živeti tam in prej. In v razpokah.

Roman Da se ne izgubiš tu okrog nima smisla. Kot je za Modiana značilno, je poln podrobnosti, ki dajejo sprva vtis (pretirane) pedantnosti in urejenosti, a zelo kmalu se izkaže, da je to zgolj površinska iluzija. S kopičenjem na prvi pogled precej banalnih detajlov se izgublja kakršna koli trdna oporna točka. Globlje ko gre roman pri popisu podrobnosti, bolj razpada. Skupaj z njim pa razpada tudi iluzija jasnosti sedanjega trenutka, izoliranosti tega trenutka od vsega, kar je bilo. Koliko je lahko spomin istoveten s tistim, kar se je »zares zgodilo«, in koliko je spomin pravzaprav vse, kar ostane od zares zgoditi se? Odpovedati se ideji, da je mogoče tukaj in zdaj živeti kako drugače kot morda edinole s telesom, je tisti izvir tesnobe, v katerem se napaja Modianovo pisanje. Njegova pisava je nekakšna pokvarjena mašina, ki golta in bljuva osebe, dogodke, kraje ter čase. (Ne)nazadnje pa pogoltne in izpljune tudi bralca. To ni branje, ki bi prinašalo kakršno koli katarzo. To ni branje, ki je smiselno. A hkrati z razpadanjem smiselnosti se sestavlja nekakšna nujnost tega branja.

Pod mirno površino pri Modianu nekaj brbota. Nasprotje med površinsko, slogovno treznostjo in tistim, kar je spodaj – in tam ni nič drugega kot brbotajoči kaos – med branjem romana Da se ne izgubiš tu okrog vzbuja skorajda fizično slabost. Predstavljajte si skakanje na trampolinu takoj po obilnem obroku, ki mu sledi vožnja v zadušljivo vročem, prenatrpanem avtomobilu, v katerem vas nekdo sili brati. In naj bo – če smo že pri tem – tisk tako droben, da je na meji še razberljivega. Nekaj takšnega z bralcem počne ta roman. Stopnjevanje občutka tesnobnosti, izgubljenosti in konec koncev tudi slabosti, ki se iz nekako vendarle še znosne fizične preobraža v globljo, povezano s slutnjo brezizhodnosti, je tesno speto z napetostjo, ki se vzpostavlja, ko se začenja površinska logičnost romana vse bolj krhati. Čeprav pisava po eni strani zelo gladko teče naprej (ker drugam pač ne more?), se na časovni premici vseskozi zatika, vrača. Namesto napredovanja imamo zaciklanost, vrtenje v krogu, ki pa ne dopušča možnosti »reči da«. Pozabiti in spomniti se sta prepuščena čistemu naključju, ki preplavlja potencialno premišljevanje o njuni škodi in koristi. Skoraj obsesivno, zaklinjajoče ponavljanje protagonistov, predvsem osrednjega protagonista romana, Jeana Daragana, da se ne spomnijo ničesar, se lahko že v naslednjem hipu sprevrže v izjemno podroben spomin. In ti cikli se ponavljajo in trajajo in sesuvajo vase. Prisotna je razpetost med ne želeti se spomniti in nesmiselnostjo spominjanja, med strahom zaradi nezanesljivosti spomina in strahom zaradi tega, ker spomin sploh obstaja, čeprav pokopan nekje spodaj.

Tako je varljiv tudi površinski vtis, da roman napreduje proti razkritju neke skrivnosti. Med branjem se nam, podobno kot Daraganu, že samo vprašanje, česa se je sploh treba spomniti oziroma kaj je treba pozabiti, vse bolj izmika. Obenem pa se krepi tesnobni občutek, da nekaj vendarle je. Ker nekaj pač mora biti. Iskanje postaja vse bolj nesmiselno, brezciljno, samonanašalno. Kopičenje podrobnosti se proti koncu še dodatno stopnjuje, vendar pa je tu praktično nemogoče govoriti o pikolovskih, nepomembnih detajlih. Prav podrobnosti, ki so tako banalne, da si jih »ne bi mogli izmisliti«, postanejo nekakšna oporna točka. Ta opora pa je pravzaprav tu le zato, da nas še dodatno destabilizira. Ustvarjajo se špranje, iz katerih se nam krohota misel, da so vse naše zgodbe le bolj ali manj naključna kombinacija neštetih banalnih podrobnostih, v svojem bistvu tako zelo majhnih, četudi sestavljenih v še tako veliko »celoto«. Čeprav celota morda ni le seštevek posameznih delov, pa je vendarle sestavljena prav iz teh delov.

Modiano se pri svojem pisanju do konca potopi v neko življenje, ga navidezno rekonstruira, s čimer pa to življenje pravzaprav razpada in se približuje drugim. Prav neponovljivost posameznega življenja, neponovljivost kombinacije podrobnosti, se kaže kot skupni imenovalec. Roman se tako izteče tja, kjer je pravzaprav ves čas bil: »Na začetku ni skorajda nič, zvok avtomobilskih gum na pesku, hrum motorja, ki se oddaljuje, in še nekaj časa potrebujete, da se oveste, da ste zdaj sami v hiši.«

V nesmiselnosti tega pisanja je skoraj srhljivo mojstrstvo, s čimer se vračamo k tisti na začetku omenjeni nuji branja. Roman Da se ne izgubiš tu okrog je treba brati ravno zaradi slabosti, ki jo sproža. Zaradi tresljajev, ki se pojavljajo ob razpadanju nestabilnih stavb smisla. Zaradi sterilnih podrobnosti in gnilobe, ki je v teh istih podrobnostih. Zaradi pisave, za katero se na trenutke zazdi, da se zaveda, kaj dela: »A komaj je začel brati, se ga je polastil zoprn občutek: stavki so se zapletali, pojavljali so se novi in prekrivali prejšnje, ne da bi jih utegnil raztolmačiti. Pred seboj je imel palimpsest, na katerem so bili zaporedni zapisi položeni drug vrh drugega in so migetali kot bacili pod mikroskopsko povečavo.« Morda je razbiranje tega mesta – in še nekaterih podobnih – kot skritih namigov, avtokomentarjev sicer na meji s tem, da zaidemo v čezmerno interpretacijo, vendar gredo občasne zaustavitve ob teh (nemara namišljenih) kepicah smisla z roko v roki z nujo slabosti. Da lahko greš do konca, v še en krog nesmiselnega spominjanja in pozabljanja, vedoč, da se ne bo zgodilo nič, ker se ne bi, četudi bi se zgodilo nekaj, v resnici zgodilo nič, so nujni občasni, previdno dozirani postanki.

Potem prideš do konca. Tja, kjer se nuja slabosti spoji z nujo popolne odpovedi temu trenutku. Z nujo popolne neprisotnosti, ki najprej razgradi tukaj in zdaj, da lahko že v naslednjem hipu pod vprašaj postavi tudi tam in prej. In potem ostanejo samo še razpoke. In ostane pisanje.