Julie Bonnie: Soba 2

Bonnie s svojim romanom zareže v razpoko. V prazen prostor, ki je vseskozi v nihanju med življenjem in smrtjo. Neživljenjem. Porajanje življenja pogumno spne s porajanjem smrti. Vmes so samo čas in meje, bolj ali manj arbitrarne. Osrednje prizorišče romana Soba 2 se vse bolj izrisuje kot žensko telo, kot univerzalna manjšina. Kot matrica, ki se jo lahko poljubno zapolni. Kot nekaj, o čemer se zdaj ne more razmišljati. Pozicija, s katere si je mogoče izprositi, izboriti odlog mišljenja, je vedno že (tudi) večinska pozicija. Na drugi strani je telo, ki mora misliti. Bonnie niza prizore, ki nihajo med brutalnim naturalizmom in nič manj brutalno estetizacijo, pri čemer nikoli ne zdrsne v objestnost. Materinstvu odvzema smisel, da mu ga lahko spet daje. Nihanje se na tej točki ne zaustavi, ampak se zareže v vse pore nekega telesa. Kratka, odsekana poglavja so zelo uspešna pri ustvarjanju ritma za te nihljaje. Enkrat v življenje, spet drugič v smrt. Nihalo mora pri tem vsakič znova skozi sivine, skozi neživljenje, ki ni ne smrt in ne življenje. Skozi tiste lise, ki jih ni treba misliti vsem. Bonnie jih mora misliti. Misliti s tem, da jih izpisuje. Njena pisava je ostra, hlastajoča in obenem nežna, tipajoča pri zarezovanju v odprto rano, ki je telo. Kdo si lahko privošči, da odvrne pogled?