Biti antikolonialen in antizahoden; biti Evropejec, ampak boljši.

Mi pa lahko le luščimo različne plasti te celovitosti.

Erica je šarmantno nekonvencionalna, neformalna in zelo smejoča se sogovornica. Ob priliki pričujočega pogovora me povabi domov. Tam mi najprej pove zgodbe o podnajemnikih, ki živijo v njeni hiši – študentih in mladih pisateljih –, pa še razgrne, da ji njihova mladostniška sproščenost ustreza ter da nikoli ni bila naklonjena obsedenemu pospravljanju, ki bi jo lahko odvrnilo od življenja v takšni skupnosti. Ko me popelje v dnevno sobo in se spraviva k pogovoru, v katerem naj bi mi odgovarjala v angleščini, v kateri je, kot pravi, bolj natančna, me za začetek ogovori kar sama, in to – ne vem, ali se tega sploh zaveda – v slovenščini.

Ponujeno vam je instantno etično doživjetje z natančno odmerjenimi sestavinami: predstavitev zločina, nedolžne žrtve, s katero sočustvujete, brutalnega zločinca, ki ga obsojate, in končnega rezultata lastne moralne pravičnosti, saj se vam razjasni, kaj je prav in narobe ter kam se morate postaviti. Ni velike razlike, če gre za Bosno, Ruando ali Španijo.

Poletje je in jaz odraščam na jadranskem otoku. Kopamo se v našem največjem in najlepšem zalivu. Trušč in hrušč. Otroci tečejo naokoli, matere kričijo, ljudje se potikajo po prodnati plaži, sedijo na robu potke, ki pelje ob morju, stisnjeni smo kot sardine v konzervi. Nekaj korakov naprej je pravokoten socialistični hotel, betonska plošča, na katero gosti postavijo brisače, nasad borovcev in stojnica s sladoledom. Otroški spomin pravi, da je največja sreča in razburjenje, ko dobiš denar in stojiš moker od morja v vrsti za kornet, čeprav vem, da se to skoraj nikoli ne zgodi, ker sladoled jemo doma, zato se sprašujem, ali sem spomin dejansko živela ali ga le skonstruirala, poželjivo gledajoč hotelske goste.Preberi

Lani so me z ameriške literarne revije Massachusetts review angažirali, da za njihovo spletno stran recenziram Girl at War, roman o hrvaški vojni, ki ga je ameriška avtorica Sara Novic, sicer hči hrvaških staršev, napisala za ameriški trg. Knjiga je bila precej uspešna, prejela je pozitivne recenzije s strani najbolj vplivnih medijev, kot so Guardian in New York Times, se znašla pri vrhu Amazonove lestvice najbolj prodajanih knjig, dobila je tudi kar nekaj nagrad. Po moji oceni je šlo za precenjeno delo, povprečenPreberi

Nisem športnica, ne razumem vseh nogometnih pravil, ne spremljam nogometnih klubov in nimam priljubljenega tima (simpatična mi je Barcelona, a samo zato, ker o njej z veliko ljubeznijo piše Aleksandar Hemon). Domnevam, da zato ne znam povsem (o)ceniti lepote nogometne igre, telesnih dosežkov, kreativnosti in inteligentnih taktičnih potez. Kljub temu precej rada spremljam nogometna prvenstva: dopadejo se mi drama, spektakel in karnevalsko vzdušje, toda tisto, kar me najbolj pritegne, je pravzaprav – zgodba. Tisto, kar je pripeljalo do slednje ugotovitve, pa ima prav tako svojo zgodbo, ki se začne s svetovnim prvenstvom leta 2014, ravno pred zloglasno tekmo med Brazilijo in Nemčijo.  Preberi

Razvpiti Houston, imamo problem je v preteklih tednih napolnil časopisne strani slovenskih, pojugoslovanskih in tudi tujih medijev, zato skorajda ne potrebuje več predstavitve. A vendar: gre za prvi celovečerec režiserja Žige Virca, ki se je po kratkem filmu Trst je naš že drugič poigral z jugoslovansko mitologijo in med drugim pristal na prestižnem Tribeca festivalu. Houston, imamo problem je videti kot dokumentarec, a je definiran kot igrano-dokumentarni film (docu-fiction), kar pomeni, da odkrito priznava, da je njegova zgodba delno ali popolnoma izmišljena. Preberi

V zadnjem času razmišljam o tem, kako razmišljati o Drugem. Medijske podobe imigrantske krize, ki vsakodnevno odpirajo to vprašanje, so me precej zmedle: če smo pred nekaj meseci sočustvovali z mrtvimi otroškimi teleščki na grški obali, se danes zgražamo nad barbarskimi divjaki, ki naskakujejo ženske v Kölnu. Če se prizadevate, da bi zagovarjali načela solidarnosti in tolerance, ste v težavah. Zagovarjati Drugega, ki je tragičen ali simpatičen, ni težko, a kaj narediti, ko ta Drugi – oziroma nekateri njegovi predstavniki, če naj bomo politično korektni – izkažejo mizogina in agresivna nagnjenja? Imamo boljši odgovor kot: »Saj niso vsi takšni«?Preberi

– Kaj boste tam!? 

– To je nevarno mesto. 

– Upam, da imaš pištolo. 

Naši ameriški kolegi se zgražajo in ponujajo sarkastične pripombe, ko rečemo, da gremo v Detroit. Toda v tem je čar tega mesta. Detroit ne priteguje resnobnih ljudi, ki plačujejo davke in ne marajo nepotrebnih tveganj. Detroit je za mlade in drzne v iskanju vikendpustolovščine. Takšna je tudi naša skupina – pet podiplomskih študentov, ugodno zazibanih v sistem univerzitetnih štipendij, ki nam omogoča relativno brezbrižno življenje in izogibanje resno(bno)sti. Koliko Detroita lahko vidimo v treh dneh?Preberi