Posrečeno naključje ali pa tudi ne, da avtor, ki ga mnogi že uvrščajo med klasike, v svoji prozi opisuje na videz urejeni kaos sodobnega sveta, ki ga do temeljev zamaje že sama misel na novo realnost. Ta sicer nikjer ni jasno opredeljena, a zagotovo vključuje dvom v vsakršno zveličavno resnico.

Ni me sram priznati, da sem ob prvem branju Kradljivke knjig jokala kot dež.

Ime Tatjane Tolstoj se je med slovensko literarno srenjo začelo pogosteje pojavljati šele nedavno. Kar je presenetljivo, tudi če povsem zanemarimo njeno slavno literarno poreklo, saj je na mednarodni kulturno-literarni sceni prisotna že kar nekaj desetletij.

Romaneskni prvenec Škrlatni hibiskus sicer posredno odstira družbeno in politično sliko Nigerije v času državnega udara ter videnje le-te skozi oči odraščajočega dekleta, a se vsakršen aktivizem umika zgodbi o iskanju svobode, smisla in ljubezni do sočloveka.

Simpozij se je zaključil z nič kaj presenetljivo ugotovitvijo, da je Cankarja tudi danes vredno brati. Zagotovo pa je o njem vredno tudi razpravljati. In to nad omejitvami politične dvopolnosti, pretekle in današnje.

Kurniawanov svet je cikličen, posameznika obvladuje večno ponavljajoč se splet naključij in vsak poskus upora se izkaže za patetično neuspešnega. V primerjavi z vseprisotnostjo »višjega« sveta politične ideologije niso nič več od naivnih pravljic, množične smrti pa zgolj razvedrilo za zle duhove.

V pesniški antologiji Slepomišnice kljub naslovu ni veliko slepomišenja. Izbrane pesmi namreč združuje izredno pomembno področje otrokovih pravic. Otroške (tudi morebitne odrasle) bralce jemlje nadvse resno in poleg klasičnih otroških tem, povezanih z igro, šolo, odraščanjem, brezskrbnostjo, svobodo ipd., razkriva tudi resnejše teme, kot so vojna, lakota, osamljenost, smrt.

Zakon narave se bere kot fragmentarna meditacija malega človeka, ki se nepričakovano znajde na meji med življenjem in smrtjo. Ambiciozen roman, ki od bralca zahteva tudi dobršno mero avtorefleksije.

Težko bi se domislili popolnejše oznake za čutno skandinavsko melanholijo, kot je naslov zbirke kratkih zgodb finske pisateljice Rose Liksom – Temni paradiž. Asociacijo vedno temačnih arktičnih koncev dopolnjuje podoba mehke snežne odeje, ki pusto krajino spreminja v beli raj. Mir in tišina. Kontemplacija. Ob vaški cesti kot kipi stojijo »bele snežne jerebice«. Neskončna belina sega vse do tam, kjer se »zemlja in nebo združita v neskončnost«, vse do …Preberi

Kaj imajo skupnega ženske, ki so mladost preživele v senci železne zavese in najlepša leta zapravile v vrsti za banane, ter sodobne najstnice, ki sicer imajo dovolj vitaminov, zdrave zobe in pozimi tople štumfe, ne najdejo pa kraja, kjer bi lahko v miru izgubile nedolžnost? Med branjem kratkih zgodb Uršul’e Kovalyk ugotavljamo, da presenetljivo veliko. Slovaška avtorica skozi slogovno izčiščene orise v ospredje postavlja Žensko. Morda se je svet res spremenil, toda Ženska še vedno »ne more zadeti zlate sredine«, pa naj bo pridna,Preberi