Kot je Robert Simonišek poudaril v enem izmed intervjujev, njegovo ustvarjanje »ne teži k pretirani konsistentnosti opusa«, saj razpon njegovih besedil sega od poezije do strokovnih besedil. Toda zbirka esejev Trk prostorov, ki Simoniškovi beri dodaja tisto, kar je končno še manjkalo – eseje –, vzpostavi toliko kot notranjo konsistenco v smislu avtorjeve poetike. Simonišek se namreč v zbirki esejev retrogradno zazira v izpostavljene probleme, obdobja in pojme, ki so mu blizu, in o katerih je menda premišljeval zadnjih petnajst let. Pri tem je vrednoPreberi

Bilo je že pred meseci, zato se njunih obrazov ne spomnim, vsaj ne v detajlih. Vem le, da sta se držala za roke. Ona in on, že nekoliko utrujena od življenja, vendar še vedno pozorna drug do drugega. Že na daleč sta se nasmihala, potem sta se ustavila pred menoj in me pozdravila. V naročju sem držala nekajtedenskega dojenčka, zato sta komentirala, da imata tudi onadva vnuka, ki je pred kratkim dopolnil tri mesece. »Kopali so ga že v morju,« je dejal Gospod. »Kaj bo čez letoPreberi

Prva oseba, ki jo je Janina v Ljubljani predstavila Fadulu, niso bili njeni starši, temveč ženska, ki jo je Janina spoznala na enem izmed uredništev, s katerim je honorarno sodelovala. Klicala jo je Lili, čeprav je bilo njeno polno ime Liljana. Povabljena sta bila k njej, nekakšen dan odprtih vrat ali nekaj, kjer so si obiskovalci izmenjevali različne stvari: broške, knjige, celo lončke doma narejene marmelade. Fadul je večino časa sedel na kavču, v počasnih požirkih srkal kozarec vode in opazoval obiskovalce.Preberi

Samo Rugelj svojo razpravo o resni eroziji slovenskega knjižnega trga začenja na začetku. Torej ne v letu 2008, ki je pomenilo konec gospodarske konjukture in je začela država drastično zniževati javna sredstva, namenjena produkciji in dostopnosti slovenske knjige, temveč trideset let poprej, torej v letu 1988, ko je prišlo do pomembne formalno-pravne spremembe na področju jugoslovanske gospodarske zakonodaje, in sicer do sprejema Zakona o podjetjih. Ta je kapitalizmu odprl vrata v Jugoslavijo, zapiše Samo RugeljPreberi

»Bistvo tovrstnih seminarjev o različnosti ali multikulturnosti ni bilo v tem, da bi spodbudila resnične spremembe, temveč da bi se ljudje dobro počutili. Niso hoteli vsebine njenih idej; hoteli so zgolj njeno navzočnost.«
(Chimamanda Ngozi Adichie, Amerikanka. Sanje, 2014)

 Prve vrste so praviloma rezervirane za župana, za predstavnike ambasad, predsednika Društva pisateljev, predsednika Javne agencije za knjigo. Oder je rumeno osvetljen, ekran, na katerem bo čez nekaj hipov mogoče prebirati prevode izbranih besedil, postavljen nekoliko previsoko, noge vPreberi

Prijatelj mi je pred časom povedal šalo, ki morda v novem kontekstu ni več šala, toda recimo, da se ji tudi med pisanjem tega prispevka še vedno smehljam: branjevka na tržnici svojega kupca, katerega obraz si je zaradi večkratnega pojavljanja zapomnila, ogovori z Gospodom in ga, ko zaobide njeno stojnico, vpraša, ali danes ne bo kupil nobene solate. Ne glede na to, kako se šala izteče, situacija spominja na prodajo knjig, in še posebej predPreberi

Po razpravi, ki se je odvila v Trubarjevi hiši literature z naslovom Srečko Kosovel – čudež brez totala, bi bilo najbolj smiselno iti na kavo. In tako prežvečiti/razredčiti neprijetnost, ki jo je insceniral Aleš Berger nasproti urednici Zbranih pesmiSrečka Kosovela – Neži Zajc. Nabor povabljenih gostov – Katja Perat, Aleš Berger, Igor Grdina, Neža Zajc in moderator Andrej Koritnik je bil sicer dovolj mnogoter, da je obljubljal uravnoteženo debato, toda kerPreberi

Izrazna forma, ki si jo je Peter Čeferin izbral za »prikazovanje« svoje življenjske poti, verjetno ne ustreza nobeni izmed znanih literarnih zvrsti. Za silo bi lahko govorili o črticah, spominskih kolažih, še bolj pa – s pomočjo likovnega jezika – o skicah. Ne preseneča torej, da se je avtoportretnemu zapisu (pa še to le pogojno rečeno), ki se ga drži zeitgeistovski vonj po egotripu, pridružil tudi ilustrator Izar Lunaček. Duhovite in inteligentne ilustracije sicer nePreberi

»Treba je ljubiti življenje. In znati umreti.«

Vitomil Zupan je roman Menuet za kitaro na petindvajset strelov menda začel pisati že v vojni. Leta 1943, po kapitulaciji Italije, star devetindvajset let, je odšel v partizane. »Ne zato, ker bi hotel biti vojak, temveč zato, ker v Ljubljani ni mogel več delati kot ilegalec. Obroč se je stiskal,« zapiše Ifigenija Simonović v prispevku Kako se je začelo, vključenem v knjigo Važno je priti na grič, ki jePreberi

Četrtkova razprava o literarnih nagradah je bila verjetno ena najostrejših razprav na to temo doslej. Priznam, oblivala me je vročica, enkrat ali dvakrat me je celo imelo, da bi vstala in zaploskala, večino časa pa sem prikimavala. Najbolj tistemu, kar je izrekla gostja dr. Barbara Simoniti, malo manj besedam iz ust Jelke Ciglenečki in še manj (pred)postavkam dr. Mirana Hladnika.Preberi