Razbito ogledalo tu ni razlog za nesrečo.

Ravno neracionalnost je razlog, zakaj bi bilo o tem treba govoriti še več in bolj na glas.

Kljub tej relativno plitvi temi pa gre roman veliko globlje.

Poziv k prevpraševanju raznolikega nabora pravil.

Dvojnosti posameznika in njegova notranja razcepljenost.

Knjižni molji smo pač zadovoljni s čim več stranmi in ena knjiga pač ne zadostuje.

Roman ne želi biti torej »rilejtable za vse, ne le za peščico« za ceno tega, da bi to vplivalo na iskrenost.

Osebno je torej (še vedno) politično.

Zaradi tega, ker so uporabljeni čisto vsi prijemi za razgibavanje monotonosti, je učinek sicer ravno obraten.

Ne dolžina ne shematičnost ne pomenita nujno enostavnega, preprosto razumljivega dela, kar pokaže roman Ženska s srebrnim očesom.