O tempora, o mores

Roman Ženska s srebrnim očesom Katarine Marinčič je zgoščen izlet skozi čas in prostor, ki prehaja med sodobnostjo, preteklostjo in potencialno prihodnostjo. To je zagotovljeno s široko zastavljenim pripovednim lokom in intenzivno večpomenskostjo posameznih delov besedila, pri čemer je skoraj vsak segment mogoče razumeti dvojno, s čimer je preprečeno, da bi bilo za interpretacijo treba slediti zgolj enemu pomenu in pri tem razumeti vse tujejezične reference in literarne navezave. Zato to ni samo besedilo o podeželski idili ali preprosti iznajdljivosti podeželskih ljudi, temveč tudi besedilo o globoko zasidrani povezanosti ljudi – ko metulj vztrepeta na enem koncu sveta, povzroči vihar na drugem.

Roman zaradi izredno shematične zgradbe deluje bolj kot novela: opaziti je mogoče dramaturški lok od zasnove, odločitve protagonista Emila za prenočitev na prelazu, do vrha, prepira v gostilni na prelazu dva dni pozneje, in razsnove, Emilovega zasanjanega kolesarjenja od prelaza do doma. Element, s katerim se novela največ ukvarja, je, kot nakaže že naslov, ženska s srebrnim očesom, s katero Emil govori, tik preden na prelazu izbruhne huda nevihta. Toda če bi bila simbol, bi to predvidevalo njen drugi del, abstraktni pojem, ki bi ga predstavljala, česar pa ni mogoče prepoznati. Tako je roman večidel vsaj deloma blodnjav zapis človeka, ki je prav enako blodnjav.

Protagonist Emil je v vseh svojih potezah tipičen predstavnik meščanske generacije: občasno si mrmra kar v francoščini, njegovo obzorje uokvirjajo klasična literarna dela, njegov spomin, neumorno glasen ne glede na siceršnje dogajanje, pa vodijo spomini na otroštvo na podeželju. Je ravno prav pogumen, da ne izpade ošaben, ravno prav neobičajen, da zbuja nekaj pozornosti. Sicer oče, ki je to postal v starejših letih, pisatelj na kratkem oddihu od pisanja. Vihar se zdi kot precej prikladen izgovor, da se k pisanju ne vrne, a je več kot to: Emil ne more zgolj pozabiti, se usesti na kolo in odpeljati domov. Usodnost ženske s srebrnim očesom se zdi enako globoka kot tista, ki jo kaže Vermeerjeva slika Dekle z bisernim uhanom (na to roman aludira z naslovom) – kolikor je v ta narativ še mogoče verjeti.

A na Dekletu z bisernim uhanom ni nič usodnega: dekle na sliki prestrašeno zre v kogarkoli, ki gre mimo. Trenutek prepoznave motiva in njegove predelave na Emilovi strani pove več o njem kot o izvorni sliki ali izbiri motiva. Ne gre za to, da bi bila Emilova interpretacija dogodkov pred nevihto in po njej ter njegovo neumorno iskanje ženske napačna, že samo število potencialnih »oseb«, ki bi bile lahko ta ženska, potrjuje njegovo skrb za ženico, ki bi v nevihti dejansko umrla. Gre za to, da se z navezavo na sliko in njeno predelavo pokaže, da je Emil predstavnik meščanskega razreda, ki umira. Zaprt v slonokoščeni stolp pregovorov v francoščini in klasične literature, ne dohaja več sveta okoli sebe, ki prevzema druge ideale, drug diskurz.

Iz istega razloga ne gre za podeželsko ali gorsko idilo: vaščani s prelaza so samo ljudje. Niso pretirano prijazni, predvsem v njih vlada nezaupanje do neznanega, kamor spadata tako Emil kot nevihta. Oba za obstoječo skupnost predstavljata grožnjo oziroma moteč faktor – posledice njunega vmešavanja v življenje so neposredno vidne. Nevihta z viharjem uniči gozd, Emil z zahtevnimi vprašanji skupnost na prelazu. Četudi je slednja naslikana tudi s pomočjo podobe gasilskega doma s sveže pobarvano fresko ter gostilne kot družbenega središča, ravno preko povezave Emila in nevihte uspe pridobiti globino. Namesto privzdignjene pozicije mesta, ki ga predstavlja Emil, in vasi kot metafore za zaostalost (»zaplankanost«) je tako v ospredju kontekst, ki ga Emil na eni strani razširja s postavljanjem vprašanj v gostilni in opazovanjem, kot tudi z lastnimi razmišljanji. Dopolnitev Emilovega lika se nadalje kaže v liku pianistke Anje Kogovšek Slapar, njegove sestrične, ki s skladbo Za Elizo koncertira takoj za narodno-zabavnim ansamblom Veseli vrhovi.

Vsebinski paradoks je mogoče razširiti tudi na strukturo besedila. Besedilo je namreč na strukturni ravni na istem nivoju kot Emil ali meščanski razred: s tem, ko se upira žanrski opredelitvi romana zavoljo bližanja noveli, ki pa se ji prav tako zgolj približa, kaže roman kot žanr, ki svojo identiteto še išče. Zaradi Emilovega privzdignjenega načina pripovedovanja se tako zdi, da gre domala za alegorijo romana, ki je vedno znova prisiljen prevzemati nove oblike brez vnaprejšnjega zagotovila, da te oblike pomenijo večjo razširjenost. Njegova sestrična pianistka koncertira v drugačnem okolju, kot ga je vajena, ne da bi pri tem vedela, ali ji bo to prineslo večjo povezanost z vaškim okoljem.

Zaradi načina, kako se vraščata drug v drugega, je roman mogoče brati kot zgolj trk med Emilovim in vaščanskim svetom, ali pa tudi med meščanskim in vaškim svetom, ali pa kot alegorijo romana v sodobnem svetu. Poudariti je treba predvsem potencial – mogoče je brati kot eno od teh ali pa kot vse troje hkrati, besedilo pa vseskozi ostaja enako dostopno.

Ključni element za zagotavljanje dostopnosti je dialoškost besedila. Ta je, podobno kot vsebinske opozicije, vzpostavljena na več ravneh. Najprej na ravni pripovedovalca: Emil je namreč v enaki meri kot pripovedovalec dogajanja tudi njegov komentator. Slednje počne z vpeljavo metatekstualnih komentarjev – v argumentu z Dejanom sam popis prepira pospremi z opisom Dejana v prepiru: »Sočuten, mlad in spreten v argumentaciji.« Iz sopostavitve tega komentarja in deskripcije dogajanja je zaznati tudi ciničen odnos, ki se proti koncu romana vse bolj izostri v odkrito slabšalnega. Del tovrstnih komentarjev je postavljen v oklepaje, s čimer je izpostavljena njihova metatekstualna (metadogajalna?) vloga. Nekateri izmed komentarjev so dodatno poudarjeni s kurzivo – slednja je sicer rezervirana za Emilova razmišljanja o potencialnih oziroma alternativnih dialogih.

Poseben del tega so vzkliki, v katerih je uporabljena prva oseba množine, kot da gre za splošne izjave, s katerimi je mogoče doseči široko strinjanje v družbi: »Glajenje nesporazuma z ženo je prestavil na poznejši čas: kot opravek, ki si ga vpišemo v koledar, da lahko nanj pozabimo« (poudarek A. Z.). Z njimi se Emil najbolj neposredno obrača ven iz knjige, pri čemer se ni mogoče izogniti domnevi, da gre dejansko za avtoričino prevlado nad Emilovim narativom. Funkcija tako komentarjev kot vzklikov je sicer ista: potujitev. Ta je očitnejša, kadar Emil uporablja raznolike latinske izreke, francoske dostavke (npr. au contraire, ko se pogovarja s Silvom). Z izmenjevanjem pripovedovanja in komentarjev ter vzklikov se spreminja tudi tempo naracije, da ta ni linearna, temveč bolj spiralna – spirala pa velja za simbolno obliko za napredek v humanizmu. S tem in s širšo interpretacijo besedila kot alegorije se tvori posebna vez, zaradi katere se zdi, da se romanu vendarle obeta svetla prihodnost.

Roman Ženska s srebrnim očesom je besedilo, ki na širši ravni pokaže, da je mogoče pisati dela, ki se na bralska pričakovanja lahko odzovejo različno: Emil kot lik je lahko hkrati potrditev vseh stereotipov o zaplankanih mestnih ljudeh in kritika meščanskega razreda ter njihovega načina razmišljanja, enako tudi vaščani. Pri tem je pomembno, da roman izpostavlja, da eno ne more brez drugega. V tem oziru pa je treba tudi poudariti, da pri vzdrževanju teh dvojnih odnosov prihaja do nekonsistentnosti, kot je Emilovo neposredno sovraštvo oziroma sumničavost do Dejana, ki vodi intervencijo ob nevihti in tudi iskanje pogrešanih oseb, ker se mu zdi vse preveč »kmečki«, medtem ko na drugi strani veliko bolj zaupa Silvu – takoj ko mu ta pove, da je kot varnostnik prebiral veliko klasičnih del. Enako tudi v odnosu njegove sestrične Anje Kogovšek Slapar in tudi siceršnjem paralelnem vzpostavljanju narativa med sedanjostjo in preteklostjo, otroštvom na podeželju pod prelazom, prihaja do nekakšne stereotipne nostalgije po starih časih, ki so bili enostavni in predvidljivi, ker je bila takrat Emilova družina »na vrhu« družbene prehranjevalne verige.

Ne dolžina ne shematičnost ne pomenita nujno enostavnega, preprosto razumljivega dela, kar pokaže roman Ženska s srebrnim očesom. Pokaže pa tudi, da je mogoče napisati delo, ki je hkrati neverjetno preprosto na ravni vsebine in izredno kompleksno na ravni interpretacije, s čimer je mogoče zajeti najširši krog bralcev. Na neki način je torej roman Ženska s srebrnim očesom otrok viktorijanskih romanov, ki so bili v kratkih edicijah izdajani in razširjeni skupaj z vsakodnevnim časopisjem. Ostaja pa vprašanje, ali sta jedrnatost in medbesedilnost dovolj, da se uravnoteži preprosti binarizem, ki se vzpostavlja v besedilu.

Kritika je bil prvič objavljena v 381. številki revije Literatura. Revijo lahko naročite tu.