Tudi to bi si gotovo zaslužilo še en aplavz.

Tako se torej zgodi in to se mi zdi prav zares smešno.

Zdi se mi, da se mi nekam mudi, opravilo me čaka.

Samo človek ne človeči, a ni to zanimivo?

Ja, to se zdaj bere.

Zvečer te bo obiskala ženska, priplazila se bo skozi okno v kopalnici, celo slišal boš hrup, pa se ne boš zmenil, dalje boš bral knjigo, napol pokrit z odejo, z bosimi nogami na ograjici postelje – dokler ne boš začutil vetra in se bo prikazala nad tabo. Njene oči bodo kot oči zveri, ne, da bi bile jezne, zgolj na neki ne docela opredeljiv način bodo spominjale na oči zveri.

Povedati je sicer marsikaj, ampak tisto najbolj zanimivo je to, da v naši hiši dežuje. Zjutraj ožemamo posteljnino, kavo si nalijemo do polovice in jo mešamo z dežjem, odpremo časopis in skušamo brati, dokler se črke ne pomešajo in se papir ne strga.

Aljoša Toplak (1996) je študent filozofije in pisec, ki se udejstvuje na področju kratke in kratke kratke proze. Je trikratni finalist festivala mlade literature Urška, zraven pisane besede pa ga posebej zanima umetnost filma. Preberi