Kafka, Borges, Jančar

Kafka, Borges, Jančar, knjige se zvrnejo s sedeža, ko avtobus zavije proti morju, vodič se zasuče k potnikom, reče opa, nekaj je padlo. Nič ni, reče punca, ki pobira knjige, on se že sklanja nad njo, gleda izrez na njeni majici in gleda to, kar je padlo, reče a se to zdaj bere, to ti je poletno branje. Punca dvigne pogled, vidi obroče znoja na vodičevi srajci, voha kisel smrad, se (kislo) nasmehne, reče ja, to se zdaj bere. Nekaj časa stoji nad njo, iz vrečke gumi bonbonov na njenih stegnih se širi sladkoba, razmišlja, tehta, se odloča, nato nemočno pokima in se vrne na raztegljivi sedež zraven šoferja. Kaj bi ji delal, reče tam, a si jo videl. Šofer ošvrkne ogledalo nad sabo, tam je blond glava, reče čakaj, ne vidim je dobro. Ozre se čez ramo, pogleda jo naravnost v oči, ki se v sunku dvignejo proti njemu, hitro se obrne, trdno prime volan, oči na cesto, reče pizda, videla me je. Ona ga je videla, šoferja umazanega, med konicami prstov zvija gumi bonbone, jih malodane tišči v nos, da bi pregnala vonj potnikov v tej savni, misli si, kaj bi jima delala, raztreščila bi jima glavi, prascema neumnima. V usta vtakne bonbon, nagravžno sladek, ravno pravšnji, odpre knjigo, v knjigi je sneg, zrak je temen, okus ima po dimu, nikjer ni ljudi, pravzaprav so, ampak vsi v hišicah, ki spijo pod gradom, kakšen mir, da bi človek imel tak mir, črke se zatresejo, avtobus poskoči, starka zadaj kihne, pršijo kapljice, zrak migeta od vročine, vodič kriči budala jedna, kako to voziš, šofer pravi daj, daj no, zdaj so že čisto pri morju, tam bo zrak svež in slan, šla bo daleč v senco, kjer bo brala o težavah, ki so daleč proč, v snežni dolini pod gradom. Vodič vstane, se prižame k držalu nad glavo, zanaša ga levo, desno, gor, dol, njegov glas poskakuje z avtobusom, reče gospe, gospodje, tukaj smo, vsi zaploskajo, razen punce, h kateri se prikloni, reče, če bi kdorkoli karkoli potreboval, sva na uslugo, šofer pomaha čez ramo. Ona gleda naokoli, gleda, koliko je do zadnjega izhoda, vse se neha tresti, pizda, ustavili so se, glave planejo pokonci, nima možnosti, ven bo morala mimo njiju, kisel vonj se bo mešal s sendvičastim zadahom šoferja, ošvrkne knjige, sveti Bog, preveč je knjig, ponudil bo pomoč, zgrabil jih bo, kaj bo, če se jih dotakne. Ven se ziba še zadnji potnik, vodič je čisto blizu, punca poskoči, knjige v objemu, z ramenom se zabije v potno srajco vodiča, ki reče gospodična, se zvrne na sedež, a si v redu, gospodična, ona se že spušča po stopnicah, začuti vroči asfalt, vroči pesek, teče proti morju, vse manj sliši vodiča, ki kliče ej, gospodična, kaj pa se dogaja, ej, pridi nazaj, a nisi nečesa pozabila, ampak naj se kar jebeta, prasca neumna, njuna glasova počasi pojenjata v peno valov.