V senci orjaškega čolna

Nemški pacient je ležal na plastični zložljivi postelji, umaknjeni v senčni kot palube. Pokrit je bil z deko, zatlačeno vse do sivega strnišča njegove brade. Ležal je na hrbtu; bilo je očitno, da trdno spi in da se ne bo še tako kmalu prebudil. Če sploh kdaj … Pod njegovim zasilnim ležiščem, ki je res spominjalo na posteljo iz kakšne poljske vojaške bolnišnice, je bil nekakšen predpražnik. Na njem je poležaval srednje velik rjav pes in čeprav je tudi on kazal vse znake dremeža ali kar trdnega spanca, bi lahko zaradi lepšega napisali, da je pazil na svojega gospodarja. 

Sivolasi gospod s psom je bil eden prvih likov, ki sva mu z R. nadela ime in ga nato ves čas plovbe videvala ter po malem komentirala njegove premike, navade in posebnosti. Saj se ga je dalo prebrati kot odprto knjigo – namenil se je preživeti dopust v Grčiji, bržčas v kampu, na to sta nakazovali njegova športna oprava in oprema. Po vsej verjetnosti bo tam ostal vse do začetka zime, potem se bo vrnil v Nemčijo. In itak v Grčijo z ladjo takole potuje vsako jesen že zadnjih dvajset let, sva si z R. prikimavala in se pomenkovala nekako tako kot Waldorf in Stadler, tečna starca iz Muppet Showa. Samo da sta onadva sedela v loži v gledališču, midva pa na plastičnih stolih na palubi. Ki pa sva jih vendarle zasedala le, kadar se nama je zahotelo ogleda predstave, sicer pa sva se lahko zatekla v varno zavetje kajute. 

Če bi mi kdo pred dvajsetimi (ali pa tudi desetimi) leti dejal, da si bom po 35 urah plutja po Jadranskem morju želela vsaj še enkrat toliko pozibavanja na valovih, bi ga brez okolišenja proglasila za bebca. Biti prisiljen poldrugi dan postopati in posedati na palubi ali v trebuhu ladje bi se mi zdelo kot posebej zame iznajden krog pekla. Iz katerega ni umika, saj tovrstni trajekti ne ustavljajo za izkrcavanje, če bi človeku plovba začela resno presedati. Malo tesnobna sem torej na dan izplutja sedela za mizo v ladijskem baru in odštevala ure do konca potovanja. Ki jih je bilo v resnici skoraj malce manj kot 40, saj sva v trebuh ladje zapeljala par ur pred napovedanim odhodom. Rahlo nasršena sem zrla izpod tende in se spraševala, kako je mogoče, da se potovanje še ni niti začelo, mene pa že zdaj grabi dolgčas ali vsaj strah pred njim. Iz čiste groze, ki me je obšla ob spoznanju, da sva morda zgrmela v neke vrste časovno luknjo, kjer se čas razteguje in daljša, namesto da bi se ure odštevale, sem pograbila svinčnik in beležko in se lotila izdelave zelo natančnega knjigovodstva prehranskih zalog. Edini dve postavki so bili sendviči in jabolka (tekočih zalog nisem popisovala, ker so sproti hlapele); s to zahtevno posebnostjo, da so bili sendviči treh vrst in da so zginevali povsem brez pravil in strategije. Knjigovodstvo sem vodila ves čas plovbe, čeprav je resnici – in R. – na ljubo treba dodati, da včasih zelo nemarno, ker je prihajalo do zamud ali celo netočnosti. Višek je bil, ko sem na prvi dan plovbe ob sedmih zvečer vknjižila napačno število sendvičev z bresaolo – bilo jih je še 4, jaz pa sem napisala 2. Šele zjutraj sva odkrila usodno napako!

Ritem življenja med plovbo je upočasnjen. Dogodki, ki so v vsakdanjem življenju, kot ga živimo na kopnem, malone banalni in sami po sebi umevni, tu mimogrede postanejo glavna atrakcija dneva. Recimo kosilo v ladijski restavraciji ali popoldanski dremež ali obisk edine trgovine na krovu, kjer držijo zvečine povsem neuporabne stvari. Recimo obleko brez rokavov, spleteno iz rjave volne. Nejeverno sem se zazrla v artikel, ki je visel z obešalnika. Pa kaj je to, a mi lahko, prosim, poveš, sem navrgla R. Pojma nimaš, to je za zimsko sezono 2018/ 2019, je odvrnil izza stalaže z dišavami, s kakršnimi smo se škropili nekje v poznih devetdesetih letih. 

Proti večeru prvega dne plovbe, ko kopnega že ni bilo nikjer več na vidiku in je presahnil tudi signal za mobitel, kar je dandanes ultimativni znak popolne izolacije, je od nekod priletela jata ptic. Ampak od kod, če kopnega ni blizu? Primaknila sem stol bliže k ograji in z zanimanjem opazovala, kaj se bo zgodilo. Zelo razburljivo se mi je zdelo vse skupaj. Za ptice najbrž ni bilo. Posedle so po vodni gladini in se nonšalantno pozibavale na valovih. Čez nekaj minut so spet razprle krila in odletele. R., ki ga prav med njihovim kratkim obiskom ni bilo na standardnem opazovalnem mestu na palubi, mi ni verjel, da so sploh prišle. Le od kod, je nejeverno zmajeval z glavo, predaleč smo od katerekoli obale. Pa kaj, ti sploh ne veš, da lahko nekatere morske ptice letijo tudi po več let skupaj, ne da bi se jim bilo treba odpočiti na kopnem, sem začela. Albatrosi, na primer! Njihove kosti so tako lahne, da brez težav jadrajo na zračnih tokovih, ne da bi se sploh utrudili! Vse zaman, R. se ni pustil prepričati, to si si spet izmislila, je rekel. Ampak so bile, te ptice, jaz vem, da so bile. 

Ko je sonce utonilo v morju, se je nebo najprej čudovito pordečilo, potem pa se je stemnilo in pritisnila je vlaga. Toliko je je bilo naenkrat v zraku, da mi je cigareto uspelo zviti šele v drugem ali tretjem poskusu, saj so se tudi papirčki navlažili in se trgali. Premaknila sva se na drugi konec palube in se v zavetrju lotila steklenice šampanjca. Sopotniki so se počasi spravljali spat. Za tiste, ki niso prenočevali v kajutah, je to pomenilo, da si morajo najti kotiček za spanje. Videti je bilo, da so večinoma sami izkušeni, povratniki na ladji, tako rekoč, saj so bodisi imeli s sabo zelo sofisticirane izvedbe zložljivih postelj (kot Nemški pacient, recimo) bodisi so se s svojimi spalnimi vrečami taktično že takoj po izplutju zavlekli v glavni salon, kjer je bilo vse polno baržunastih zof, na podestu nad vsem tem pa je bedel ošabni koncertni klavir. Kot bi hotel reči, da on nima nič z njimi. Ali pa kot na Titaniku, me je prešinilo. Postala sem za hip v salonu in opazovala vrvež pred počitkom. Nekateri so se že zadekali neizprosno hladni klimatski napravi primerno, drugi so se s toaletnimi torbicami pod pazduho odpravljali k straniščem. Skorajda mi je postalo žal, da nimam več izgovora, da bi navezala stik s katerim od njih – še pred nekaj urami sem namreč živela v prepričanju, da nihče od naju z R. ni vzel s sabo zobne paste, tako da je bila edina možnost, ki se je po mojem mnenju ponujala, da pristopim h kateremu od sopotnikov in ga poprosim za kak centimeter ali dva. R. se to nikakor ni zdela dobra ideja, naravnost zgrožen je bil, ne moreš hoditi okrog in prosjačiti neznancev za kak centimeter zobne paste, se je pridušal. No, naposled jo je našel in moj ugled je bil rešen. 

Paluba se je spraznila, trgovina in restavracija sta bili že zaprti, ladja pa je rahlo podrhtevala, kot bi nas hotela vse zazibati v sen. To je čudovito, kot v dedkovi bolhi, kamor so me kot otroka polagali na zadnje sedeže, ker sem tam najhitreje zaspal, je vzkliknil R. Še najbolj uspavalno pa je delovalo zavedanje, da te naslednji dan ne čaka nič zares omembe vrednega. Še zajtrka ni bilo na sporedu, torej ničesar, kar bi zahtevalo nastavljanje budilke na telefonu. Upočasnjenost je že začela mejiti na brezčasnost in občutek se je še stopnjeval naslednje jutro, ko sem dvignila senčnik na okencu v kajuti, skozenj pa ni bilo videti nič razen dveh različnih odtenkov modrine – morja in neba. In črte, kjer se stikata. Kopnega še vedno ni bilo na vidiku.

Že med zajtrkom – vsak po en sendvič, njihovo število se rapidno zmanjšuje, se kot vestna računovodja čutim dolžna pripomniti – se je pred nami začela risati Albanija. Ogolela gričevnata obala, ne preveč razčlenjena. Potem kar naenkrat pred ladjo prinese jato delfinov. Sosesalci si zremo iz oči v oči: oni se navihano prekopicujejo, češ posnemajte nas, če nas morete, mi jih gledamo izza ograje, povečini skozi štirioglate objektive na telefonu. To so albanski delfini, me spreleti. Najbolj divja jata delfinov na Jadranu, tistih nekaj naših iz Piranskega zaliva je vseh posvojenih in njihove krušne starše obveščajo o vseh njihovih premikih, gotovo je podobno tudi s hrvaškimi, tile tu pa niso državljani Evropske unije in se požvižgajo na vse. Neke vrste pobalini med delfini so. Še nekaj časa poskakujejo, potem pa izginejo iz našega vidnega polja. Albanija ostane, trmasto vztraja tudi njihov mobilni signal, ki je prav tako po neevropsko neukročen in torej zelo drag. Na telefonu si izklopim prenos podatkov, potem se s krme preseliva nekam ob bok ladje, v senco orjaškega čolna, ki je pravzaprav reševalni čoln. Upam, da bo med plovbo opravičil svojo namembnost le kot telo, ki meče prijetno, gosto senco.

Malo po zajtrku se pomakneva v ladijski bar, na kavo. Tam je tudi Nemški pacient, ki jé nemško hrano – tanke rezine rženega kruha in žitarice v jogurtu. Upam, da je psu postregel s čim bolj konkretnim, a si ne upam pogledati v njegovo skodelico, ker že itak preveč bolščim vanju. Tam so tudi vsi ostali potniki, od gospe z umetelno spletenim gnezdom iz dredov na glavi do priletnega italijanskega para, katerega mož le stežka podrsava po krovu in si pri hoji pomaga s palico. Ali misliš, da on vozi avto, vprašam R. O tem sploh ni dvoma, odgovori. Preden se zatopiva vsak v svojo knjigo, si jih še malo ogledujeva. Videti so srečni, reče R. Malo pomečkani, vsaj tisti, ki so noč preživeli na krovu, ampak vseeno srečni. 

Bolj se bliža ura izkrcanja, teže nama je pri srcu. Albanija na obzorju se je medtem že prelila v grško obalo, Krfu sledi Kefalonija, potem se vidi Mesolóngi – močvirje, kjer je svoj žalostni konec storil Byron, ki se je prišel borit na strani Grkov za osamosvojitev izpod otomanskega jarma, potem pa mu jo je zavdal navaden komar. Aha, komarji! Še ena stvar, poleg občutka za čas in realnih opravkov, ki jih človek na krovu ladje ne pogreša. Še par ur, pa se bo treba spopasti z vsem od naštetega … 

Okrog osmih po ozvočenju prično pozivati, naj ne pozabimo na recepcijo vrniti ključev kajut, malo pozneje pa še, naj se počasi odpravimo v podpalubje, k avtom. Tam je vroče in zadušljivo. Avto proti vsem pričakovanjem zelo hitro najdeva. Saj ne, da bi dvomila o orientacijskih veščinah R., ampak obema se zdi, kot da plujeva že vsaj kakšen teden. Kje si parkiral vozilo pred tednom dni, pa si je težko zapomniti. Vsi niso tako spretni in urni. Trajekt je že pristal, ko še vedno ni na spregled voznika avtomobila na začetku naše vrste in mornarji v obupu posežejo po kablih. Potem se le prikaže – gre za tistega podrsavajočega ostarelega Italijana. In nenadoma se izkaže, da so prav vsi liki, ki sva jih med plovbo tako zavzeto spremljala, parkirali avte nekje v bližini. Nemški pacient je Grk, zašepeta R. z nekakšno grozo v glasu. Kaaaj, kriknem in iztegnem glavo kot surikata, da bi opazila, kaj ga je v tem zatohlem ladijskem trebuhu napeljalo na takšno sklepanje. Grško registracijo ima, reče R. in pomigne nekam na levo. Pa res! Sivolasi gospod prav po nemško vzravnan sedi za volanom nemškega avtomobila in čaka na znak, da bo speljal. Rjavi pes v pozoru na zadnjih sedežih. Ne, to ni mogoče. To preprosto nima nikakršnega smisla. Ne, dahnem, on ni Grk, samo registracijo ima grško. On je Nemec, samo hišo ima tu nekje v Grčiji, celo svoje življenje je preživel v Nemčiji, po upokojitvi pa si je omislil nepremičnino tu in tudi grškega psa je posvojil. Prej je delal nekje v farmacevtski industriji, žena pa mu je umrla in zdaj je ta pes njegov edini sorodnik, razpredam. R. medtem že vžge avto in okrog devetih zapeljeva na grško zemljo. Trda tema je in čaka naju še kakšne pol ure vožnje. Takrat še ne veva, da se bo predvidene pol ure vožnje zaradi mojih slabih sovozniških sposobnosti raztegnilo na tri četrt. 

Na kopnem je vse bolj zapleteno.