Kako privarčevati s pomočjo literarne kritike

Ura je 6.35. Literarnemu kritiku, junaku tega uvodnika, je zazvonila budilka, ker mora biti ob 8. uri v službi. Ne, ne peče bureka pri Albancu, ne dela javnomnenjskih anket, ne preklada sezonske zelenjave v Hoferju in kritike ne fuša le v prostem času, naš junak ima čisto pravo kritiško službo. Zaspano stoji pred ogledalom, malo se mu ne ljubi, ampak na trudne jutranje sentimente delovnega ljudstva se je navadil. Zadovoljen je, ker nima razloga, da bi spal do poldneva, skoraj malo vesel, ker zjutraj vstaja, da bi opravljal smiselno delo, za katerega je usposobljen in v katerem uživa.

Ob 7.55 se bo kritik vzpenjal v 3. nadstropje enega največjih slovenskih literarnih podjetij Javno društvo tajnih cinikov, kjer ga kot vsak ponedeljek čaka jutranji sestanek. Ta ne bo dolgovezno tratenje časa bogu s pregledovanjem grafov rasti in skrivnim tvitanjem. Sestanek je namenjen razdelitvi recenzijskih izvodov: vsak od 30 uslužbencev podjetja bo domov odnesel tri nova literarna dela. Vse knjige, ki jih bo bral naš junak, bodo v branje prejeli še trije naključni »sodelavci«. Ob 9. uri bo kritik že doma, pripravljal si bo čaj, kmalu bo začel z branjem. Pred njim bo šest delovnih ur branja in dve, ki ju bo namenil pisanju recenzije. Takšno je njegovo delo: bere in vsak teden v bazo podjetja odda recenzije treh literarnih del, v katerih ocenjuje njihovo literarno vrednost, pa s pomočjo različnih parametrov tudi jezikovno in oblikovno podobo. Knjige tujih avtorjev za konec posreduje posebnemu oddelku, ki oceni kvaliteto prevoda.

Nabavna politika z možgani in vloga V-izreza pri knjižničnih nakupih

Zgornje ni uvod fantazijskega romana v nastajanju. Je zgolj prosto razmišljanje na temo, kako je mogoče organizirati sistem vrednotenja za potrebe knjižnic. Tako je, kritik svojega dela v zgornji anekdoti ne opravlja sebi v veselje in zabavo, pač pa zato, da bi si z njim pomagale slovenske javne knjižnice. Predstavlja vezni člen med založbo in knjižnico. Je hkrati distribucija in nabavna politika z možgani. Le kdo mu je dal tako superpomembno službo, se sprašujete? Odgovor je v fikciji.

Delovno mesto mu je ustvarilo Ministrstvo za kulturo, ki je z novim zakonom o knjižnicah ustanovilo posebno delovno telo, javno podjetje, ki za knjižnice opravlja tisto, česar doslej niso počele: od začetka do konca prebere vsako knjigo, ki bo pristala v njihovi zbirki. Novi zakon opredeljuje, da naloga kritika ni ta, da bi iz knjižnic karkoli izločil, njegova naloga je oceniti, v kakšnih količinah naj knjižnice nabavijo gradivo: dobro ocenjenega lahko knjižnica nabavi več, najslabše ocenjeno ima knjižnica pravico nabaviti v največ enem izvodu. Kar je izrazito dobro brano, ima knjižnica nato možnost dokupiti, a tudi tukaj zgornjo mejo definira zakon. Knjižnicam, ki delujejo v okolju, kjer ni knjigarn, je dovoljena proporcionalno večja nabava zelo branega gradiva, a zakon določa tudi zgornjo mejo. Za knjige, ki se izrazito malo izposojajo, velja, da jih knjižnica po določenem času lahko izloči, če razpolaga s presežkom izvodov. Ministrstvo se je za vse te zakonodajne spremembe odločilo, ker je javnih sredstev vse manj in je v družbi dozorelo spoznanje, da jih nima smisla trošiti. Zaradi učinkovitosti Javnega društva tajnih cinikov ministrica prav te dni ustanavlja sestrsko podjetje, ki bo delovalo po istem ključu, le da bodo njegovi »uslužbenci« ocenjevali strokovne knjige. Cilj je, »da knjižnice omejijo nabavo priročnikov in vodičev do sreče, ekonomskega razcveta, kariernega preboja, starševskega uspeha, dobre prebave, naklonjenosti zvezd, večnega življenja in življenja po smrti ter sredstva raje preusmerijo v nabavo knjig, ki prinašajo pomembna dognanja na vseh področjih vednosti«. Citat gre ministrici za kulturo. Bodoči.

Doslej je knjižnična nabava namreč potekala povsem drugače. Nabavna služba oziroma komisija je malce prekladala, težkala in listala ogledne izvode, brala tisto, kar piše na zavihkih, prebirala kataloge založb, poslušala priporočila založnikov in distributerjev ter se neprestano ozirala po seznamu najbolj branih avtorjev, založnikov in žanrov. Včasih se je zgodilo, da je v pisarno sramežljivega vodje nabavne službe vstopila očarljiva dama srednjih let, ki se je sklonila globoko nad mizo in predenj položila svoje zadnje samozaložniške podvige, medtem ko knjižničar ni mogel odmakniti pogleda od njenega globokega V-izreza. In čisto prav so mu včasih prišle take dame v najboljših letih, ki so prinesle knjige in za katerimi je v sobi še dolgo ostal vonj po chanelu 5. Ubogi vodja nabave je imel eno samo nalogo, pri kateri ni smel zamočiti, če se je želel ogniti neprijetnemu razgovoru v pisarni šefice – porabiti vsa javna sredstva, ki so na voljo. V celotnem postopku nabave je pravzaprav manjkalo izključno in edino ključno: branje. Še nič krivemu vodji nabavne službe se je v kakih trenutkih jasnine zazdelo komično, da knjižnice ponujajo branje, ne da bi ga opravile same.

Mehkokriminalni pristopi k definiciji javnega interesa

Po debati, ki jo je spodbudil majski posvet Vrednotenje književnosti za potrebe knjižnic, ugotavljam, da je prinesla relativno visoko stopnjo konsenza o tem, ali sploh vrednotiti in ali je vredno vložiti energijo v izdelavo modela vrednotenja. Pri pomislekih pa vendarle vztrajajo v dveh zainteresiranih skupinah, ki jima bom po intuiciji dodala še tretjo. Prvi so knjižničarji, drugi so slovenski žanrski avtorji, mali založniki in samozaložniki, ki se preživljajo z izdajanjem trivialne literature, kot tretje menim, da bi določen odpor slej ko prej prišel tudi iz polja subvencioniranih založnikov. Bistveno je prepoznati, kateri mehanizmi poganjajo njihovo nasprotovanje ideji vrednotenja.

Najbolj povedni so protiargumenti, ki jih uporabljajo knjižnice. Kot prvo se bojijo, da bi negativne ocene knjig zmanjšale obseg javnega denarja, ki je knjižnicam na voljo za nabavo. Umno sklepajo, da jim dodeljevalci javnih sredstev verjetno ne bi dovolili porabiti denarja za knjige, ki bi jih javna služba sama označila za slabe. Predstavniki knjižnic nam dajejo s tovrstnimi argumenti vedeti dvoje: da se še kako dobro zavedajo, da nabavljajo slabo literaturo, in da jim tako stanje povsem ustreza. Več ko je knjig, več je sredstev. Vztrajanje pri stališču, da vrednotenje pred nabavo ni mogoče (pa v isti sapi, da je po nabavi močno zaželeno), sodi po mojem v kategorijo mehkega kriminala belih ovratnikov. Vseeno je, ali z javnimi sredstvi financiramo dobro ali slabo. Kot je vseeno, ali državne banke posojilo odobrijo zdravemu ali bolnemu podjetju. Kot je vseeno tudi, ali bolnišnica operacijsko mizo kupi pri specializiranem podjetju ali ljubiteljskem tesarju.

Mislim, da je ravnanje knjižničarjev, ki javno nasprotujejo odgovorni porabi javnih sredstev, mogoče pojasniti tudi s psihologijo. Za nasprotovanjem stojijo čisto človeški dvomi in strahovi, da vsaka sprememba pomeni le spremembo na slabše. Zakaj bi bili knjižničarji nenadoma izbirčni, če pa se s tem odpravljajo na neznani teren in si po možnosti sami kopljejo jamo (kaj bo z našimi službami in kdo sploh potrebuje knjižničarje, če pa njihovo delo opravljajo kritiki)? Po drugi strani se vrednotenja pred nabavo otepajo tudi zato, ker ideja ni prišla od njih, ker čutijo, da javna razprava, v kateri imajo bolj argumentirana stališča neknjižničarji, spodkopava njihovo strokovno avtoriteto, in ker se bojijo, da jim jo podtikajo interesne skupine, ki v javni interes zgolj zavijajo svoje povsem zasebne interese. Razlog za pasivno agresivno obrambo knjižnic tiči v dejstvu, da so nekoč že bile tarča zasebnih interesov. Pred leti so skušali subvencionirani založniki doseči, da bi knjižnice 15 odstotkov svojih sredstev namenile nakupu subvencionirane literature, argument za to pa je bil prav nekvalitetna nabavna politika knjižnic. Ni treba višje miselne operacije za ugotovitev, da rešitev za slabo nabavno politiko ni večji odkup subvencionirane literature, saj je vmes postalo domala splošno znano, da subvencije v nobenem pogledu niso zagotovilo kvalitete.

Plaža v knjižnicah – osnovna človekova pravica

Drugi nasprotniki so žanrski pisci, samozaložniki in manjši komercialni založniki, ki seveda kategorično zavračajo idejo, da je književnost sploh mogoče vrednotiti. Njihovo držo mnogo laže razumem: če je nerazumljivo, da se odgovorne porabe javnih sredstev otepajo javne institucije, je povsem jasno, da je zasebnikom v interesu, da ostane prodaja javnim knjižnicam še naprej stvar »prostega trga«. Knjižnice in literarni kritiki bi morali vsaj na načelni ravni deliti interes, založniki in kritiki pa po definiciji ne morejo imeti skupnega. Založniki imajo interes dobro prodajati knjižnicam, kritikov interes pa je odbirati literaturo, pod kakršno se kot selektorji brez sramu podpišejo. Predstavljam si, da bi vsaka knjiga, ki bi se znašla na policah knjižnic s pomočjo kritiških ocen, dobila uraden zaznamek o tem, kdo jo je v imenu javnosti vrednotil in kaj je o njej zapisal. Da bi preprečili kritiško favoriziranje določenih avtorjev ali založb, bi morale založbe, ki želijo knjižnicam prodati svoje knjige, literarne kritike oskrbeti s posebnimi izdajami, ki ne bi vsebovale podatkov o avtorju in založbi. Še bolje: kritik bi imel svoj mandat odmerjen. Nimajo ga niti direktorice knjižnic niti javni uslužbenci niti državni uradniki, literarni kritik pa na svojem supervplivnem mestu nikakor ne more službovati za vedno.

Odpor bi v neki fazi prišel tudi s strani subvencioniranih založnikov, ki jim knjižnice predstavljajo pomembnega in neredko večinskega kupca. Menim, da bi se to zgodilo zato, ker je literarna kritika v zadnjih letih končno prebolela okužbo z virusom strahospoštovanja do Gospoda Avtorja in mistra Vplivnega Založnika. Kritika, ki jo lahko beremo danes, vse manj naseda vsemu temu, kar kot »vrhunsko sodobno« ponujajo subvencionirani založniki. In založniki to dobro vedo. Da se je kritika končno otresla infantilne potrebe po tem, da samo sebe afirmira z nekritično afirmativnim pisanjem o drugih. Da je izgubila strah, da ji pisanje o knjigah ne bo razširilo prijateljskega kroga. Ko bi dali besedo in nekaj več vpliva takšni kritiki, bi kakšna klofuta zanesljivo ošvrknila tudi kakega uglednega založnika, ki je prepričan v svoje visoko kulturno poslanstvo.

Vloga kritiške etike pri pozitivni oceni biografije Zlatana Ibrahimovića

Kakorkoli obračamo, je kritik tisti, ki ima v knjižnem polju najmanj interesov, predvsem zasebnih ekonomskih. Kritiki imajo raznolike estetike in okuse in do literature gojijo različna pričakovanja. In morda bistveno – stvar nepisane kritiške etike je, da se različne tipe literature ocenjuje z različnimi kriteriji: žanrsko književnost z merili žanrske, visoko literaturo z merili visoke. Odveč se mi zdi bojazen, da bi kritika favorizirala elitistični tip literature. Dober kritik slej ko prej dojame, da je kvalitetne knjige mogoče najti v vseh segmentih trga: med žanrskimi, komercialno uspešnimi, umetniškimi, neumetniškimi, komercialno neuspešnimi, nagrajenimi, spregledanimi knjigami, celo na tako nepričakovanih mestih, kot so oddelki z biografijami športnikov. Večina kritikov, ki jih cenim, bo pohvalo prej namenilo zglednemu primerku žanrske pisave kot pretenciozno dolgočasnemu subvencioniranemu umovanju, ki nima ne zgodbe ne sloga. Kritiku ni v interesu, da bi priporočal knjige, po zaslugi katerih bo njegovo ime postalo garant za dolgočasno bralsko izkušnjo.

Kak knjižnicam manj naklonjen bodoči minister za kulturo bo presodil, da ni naloga javnega denarja, da lahko brezplačno beremo Danielle Steel, je pred leti dejal Miha Kovač. Mene skrbi, da bo kak bodoči minister ugotovil, da je vpeljava modela vrednotenja z malo volje in truda nekaj najbolj enostavnega. Pravila v svoji družbi si državljani pač napišemo sami. In kakšno temeljito spremembo je bržkone mogoče vpeljati celo v tako superpomembno in zakomplicirano podjetje, kot je javna knjižnica.

Ura je 23.00. Kritik je legel k spanju. Za njim je še en delovni dan. Zadovoljen je, ker nima razloga, da bi zganjal insomnijo do tretje zjutraj, skoraj malo vesel, ker hodi zvečer zgodaj v posteljo, da bi naslednji dan opravljal smiselno delo, za katerega je usposobljen in v katerem uživa. Bilo bi seveda idilično, če bi lahko v službenem času bral le odlične knjige, ampak zaveda se, da to ni odvisno od njega. On samo pomaga dobrim knjigam, da laže pridejo do bralcev, in preprečuje, da bi denar zapravljali za slabe. Mogoče je malce raznežen tik pred spanjem, ampak če bolje pomisli, ima popolno službo.