Nekje proti koncu Plime, novega romana Ane Schnabl, vidimo protagonistko, kako sedi na plaži, »zatopljena v knjigo, v pretenciozni roman mlade avtorice z izjemnim slogom, a – bog ji odpusti – brez prave substance«.

rišem le z vodnimi spiralami / in peskom, ki ga po stvaritvi zbrcam

Kdor je vsaj bežno spremljal profesionalno pot Mete Hočevar, ki je svoje arhitekturno znanje zelo uspešno uporabljala kot ena naših najbolj uveljavljenih scenografk in gledaliških režiserk, nad izidom njenega proznega prvenca Drobnarije ne bi smel biti preveč presenečen.

Osebi se nahajata na dnu brezna, ki ga od zgoraj osvetljuje luč. Medeja se zbudi na zguljenem usnjenem kavču. Na njenem puloverju so strjeni madeži bruhanja. Obe njeni dlani, oba komolca in oba bicepsa so pritrjeni na marionetne vrvice, ki se dvigajo v nedefinirane višave brezna. Jazon poležava na tleh pred ognjiščem. 

Francoska pisateljica maroških korenin Leïla Slimani, rojena leta 1981 v Rabatu, pariška študentka in nekdanja novinarka pri pariški reviji Jeune Afrique, je, podobno kot njena nigerijska kolegica Chimamanda Ngozi Adichie, s svojimi do zdaj tremi romani na zavidljivo visoki ravni prepričala tako strokovno kot širše bralstvo.

njegovi udi so kot šivi, / kjer zemlja poka na tektonske plošče. / že drugič se stekava na isti kraj, / figura voščene lutke v estuariju / polnočnega molka, / morska žival, /ki premika temo kot snovnost.

Otok psov (LUD Literatura, 2022) je po kratkoprozni zbirki Šarm (Cerdonis D.O.O., 2017) ter strokovni monografiji Poročilo o melanholiji: primer Kafka (FDV, 2021) tretja knjiga pisatelja in doktorja kulturologije Primoža Mlačnika ter obenem njegov romaneskni prvenec. Zgodba Otoka psov je postavljena na otok Gran Canaria, kjer na oddelku za politične vede Univerze Las Palmas odjekne eksplozija.

Vse naokrog postaja motno in zabrisano, najinega cilja na rtiču se sploh ne vidi več. Neka čudna meglica se vije v daljavi, morda kaj gori. Iz megle, ki postaja vse gostejša, se izvije najprej en, potem pa cela množica ljudi. Nekatere že poznava, tistega prešvicanega mornarja z začetka, pa rožnato gospo, nesramnega dedija in njegovo vnukinjo z belo zadnjico. Prihajajo še drugi, z njih visijo genitalije, trakovi roza kože in scefrane franže odsluženih ležalnikov.

Druženje v bralnem klubu je vadba demokracije in eden najboljših načinov, kako gojiti literarni odnos do sveta, ki je empatičen, konstruktivno kritičen, zavzet, dialoški. Ponuja krasno priložnost, da neinhibirano stopimo iz svojega kokona, iz cone udobja, in v svet protagonistov in protagonistk, sobralcev in sobralk. Prav v tem prestopu pa se tke najpomembnejše – skupnost in (literarna) vednost.

Vsaka velika civilizacija se je v času svojega vznika napajala s krvjo izkoriščane delovne sile. To s seboj prinese naslednje posledice: uveljavljanje vladajočih se začne udejanjati preko raztelešenja deprivilegiranih, kompleks večvrednosti pa pridobi razsežnosti identifikacijskega sredstva, pri čemer nasilje postaja njegov temeljni način osmišljanja. Na enak način se je odvila zgodovina Amerike, ki je svojo potrošno delovno silo pridobila s čezatlantskimi pohodi na afriško celino, jo nato izkoriščala za pridelavo bombaža in nazadnje položila temelje za segregacijo, ki do danes ostaja pereč problem njene družbe.

Do malega hotela Rugantino je prišla po mirni ulici, zasajeni s platanami, z eno in dvonadstropnih stavb je odpadal omet, na križišču se je pred servisom koles zbirala skupina fantov, ki so pregledovali na sedež obrnjeno kolo, sedeli na robu pločnika ali vhoda v trgovino in poslušali muziko iz prenosnega radia na tleh. Nihče ni bil posebej pozoren nanjo in nenadoma je prvič sproščeno vdihnila, zaslišala je veter v krošnjah dreves, začutila poletje na drugi celini. Izstopila je iz ljubljanske zime in nepremičnosti.Preberi

Večino dosedanjega življenja sem pisala predvsem poezijo, potem pa pred nekaj leti precej nepričakovano odkrila kratko prozo in se zelo našla v njej. Večina objavljenih zgodb je tako nastala v precej strnjenem obdobju po tem odkritju. Zgodbe niso bile napisane z namenom, da bi bile objavljene skupaj, kot celota, ampak je šlo bolj za nekakšen eksperiment, raziskovanje forme. Čez čas se je v zgodbah, ki sem jih napisala, začela izrisovati neka skupna tema oziroma atmosfera.

Tako lahko zaključimo, da čeprav je danes pisateljic nekaj več kot pred sto leti, pa lahko ugotovimo, da je razlika med številom pisateljic in številom tistih, ki so sprejete v kanon pisateljev in pisateljic, na neki način še vedno podobno situaciji izpred skoraj sto let.

Pojav hikikomori in naseljence kapsul zaznamujejo mnogotere oddaljenosti od sveta, najintenzivneje socialne. Posamezniki, ki se odločijo za socialno odtegnitev hikikomori, se popolnoma odpovedo stikom z ljudmi, velikokrat izgubijo osnovni občutek za oblikovanje bližine.

Kdo bi si mislil, da sta od izida slikanice Zakaj? minili že dve desetletji! Knjiga je nedvomno legendarna – za redkokatero slovensko knjigo namreč lahko rečemo, da je osvojila svet. Zakaj? je bila prevedena v kar osemintrideset jezikov, avtorici Lili Prap je prinesla hudo mednarodno prepoznavnost, na čisto drugem koncu sveta, na Japonskem, pa je po njej nastala celo serija animiranih filmov. Originalnemu Zakaj? je kasneje sledilo še nekaj bolj specializiranih Zakajev za ljubitelje posameznih živalskih vrst: Pasji zakaji, Mačji zakaji in Žuželčji zakaji. Letos, v jubilejnem letu enega naših najbolj uspešnih izvoznih knjižnih artiklov (rečeno brutalno materialistično, seveda), smo Zakaj? dobili v razširjeni izdaji.

imela sem majhno telo / deška ramena / z veliko svetlobe / ki je polnila zemljo

Dogodek na hribu nad cesto je zaznamovan s stalnim prepletanjem dvojnosti. To se od začetka kaže predvsem na pripovedni ravni, saj fabula iz poglavja v poglavje vijuga med popisovanjem dogodka na hribu nad cesto in dogodkov, ki so do tega privedli.

Čutim ljudi. Mnogokrat premočno. / Izčrpajo me. Izčrpam se. / Polniti se moram v miru in tišini.

Kar nas pri pisanju Jerneja Županiča vedno znova ujame nepripravljene, je to, da, tako v poeziji kot v prozi, zamaje naša pričakovanja o resničnosti. Dandanes se je takšnim izjavam o umetnosti sicer težko ogniti, pričakajo nas na vsakem portalu, ki se z njo ukvarja. Skorajda se zdi, da če želijo biti knjiga, film, predstava ali instalacija deležni pozornosti, potem jih mora spremljati opis, da prevprašujejo družbeno resničnost. Vendar pri Županiču v tem oziru ne govorimo toliko o družbeni, temveč o ontološki resničnosti, resničnosti biti in bivajočega, ki ji pripada.

Ostal je v njegovi glavi / s fleši fusnot in odrezanih scen / praznih mest po sili razmer / da jih lahk sam zapolniš