Sfar, pomembna figura novega francosko-belgijskega stripa, pa tudi romanopisec in režiser, nagrajevan in prevajan, tudi slovenskemu bralcu nikakor ni neznan; pred kratkim je njegovo ime zazvenelo ob Graščini, še prej ob zabavnih stripih o Merlinu itd. Vampirček gre v šolo, ki je izšel v sozaložništvu Zavoda Stripolis in Mladinske knjige, pričenja novo zbirko Stripeki, ki je še en dokaz, da je strip (za vse starostne kategorije) pri nas vse bolj prisoten in – upati je – tudi zaželen in bran.

Obleci svojo novo pelerino. Jebeš oblike. Vsi smo angelčki; majhni, modri, plastični.

»Da, vem, da vas bo to spravilo ob živce in razjezilo, toda človekovo življenje je mogoče predvideti. Obstajajo orodja za to,« pravi psihologinja iz kratke zgodbe »Gora vseh svetih«. A če v splošnem Bizarne zgodbe Olge Tokarczuk o čem pričajo, pričajo – ravno nasprotno – o nepredvidljivosti obstoja, o čudaških, abnormalnih celicah človeškega življenja, ki zmotijo njegov ustaljeni tok, o njegovih bizarnih izpeljavah v neki prihodnosti, v nekem distopičnem scenariju.

Tvoj kurac je bil zmeraj nekoliko ukrivljen / v levo / kot da bi mi še on govoril »don't do it!« / in meril z glavo proti izhodu.

Občasno pogledam na Bolho, da bi videl, koliko ljudi se je iz različnih razlogov odločilo, da se bodo skušali znebiti mojih knjig. Ko gledam to »odvečno prtljago«, ki naj bi, če bo sreča mila, zamenjala lastnika, si seveda izmišljam različne razloge, zakaj se hočejo ljudje mojih knjig znebiti.

Prelistam/prevrednotim/prestrukturiram. Metafore so postale izrabljene kot koščice prezrelega sadja.

Drobna, pomembna in še danes navdihujoča teksta – spisa »Socializem in človek na Kubi« (objavljen leta 1965) ter »Sporočilo Trikontinentali« (1967) – se osredotočata na najpomembnejšo teoretsko misel in aktivistično delovanje Cheja Guevare (1928–1967), kjer bo revolucionarni boj omogočil uspešen prehod človeštva iz imperialistično-kapitalistične v socialistično in kasneje komunistično družbeno obliko.

Ne da bi te kdo kaj vprašal, si izpljunjen v kaos, ki ga nekaj časa skušaš oploditi z efemerno logiko ali vsaj s prežvečenimi aksiomi. Z malo sreče ljubiš. Prej ali slej si znova sam, tokrat brez orientacije.

Čeprav je moj spomin na otroštvo precej meglen in strgan kot megla, se zelo jasno spomnim tistega poletja, ko se mi je zgodilo malo verjetno naključje, eno tistih neverjetnih naključij, ki se mi dogajajo samo pri knjigah. V knjižnico sem vrnil Hobita, ilustrirano, klasično izdajo Mladinske knjige, ki sem jo leta pozneje, že sredi vrhunca zanimanja za fantazijske pustolovščine, predvsem pa za LOTR, staknil v nekem antikvariatu in kupil za desetino cene, ki jo med nostalgičnimi zbiralci dosega danes.

Prenašam prenesene pomene nazaj na začetek. Skrijem jih pod plašč in se usedem na avtobus. Kot starke držijo cekarje s trga, tako se jih oklepam. Nakupovalni seznami so zgolj besede. Pesmi so zgolj besede. Solata je zgolj beseda.

Moja najljubša opredelitev postmodernizma je verjetno tista Ecova, ki pravi: »Postmodernistična drža me spominja na obnašanje nekoga, ki ljubi neko žensko, zelo izobraženo, in ki ve, da ji ne more reči ›noro te ljubim‹, zato ker ve, da ona ve (in da ona ve, da on ve), da je to frazo napisal že Liala. Navzlic temu pa je neka rešitev. Lahko bi rekel: ›Kot bi rekel Liala, noro te ljubim.‹«

Obe se zavedata, da je pes, ki urina v mehurju ne more zadržati trinajst nadstropij in svoje vedno opravi v dvigalu, če ne že v stanovanju, edino, kar ju drži skupaj. Bibi sta posvojili na Leonorino željo – srednje veliko ščene, ki se je opoteklo vsakič, ko je malce premočno pomahalo s predolgim repom, je bilo najbrž že od samega začetka le še en poskus reševanja njune petletne zveze.

Jorge Alfonso (1976) je vsestranski avtor, rojen v urugvajski prestolnici Montevideo. Vzdušje v njej je močno zaznamovalo njegovo ustvarjanje, navsezadnje so v to mesto umeščene tudi kratke zgodbe iz zbirke Travograd, ki nazorno, neusmiljeno iskreno, a tudi ob spremljavi črnega humorja portretirajo tamkajšnjo mladino nižjega sloja na prelomu tisočletja, ko je bil pisec sam še v mladostniških letih.

Poetov in prozaistov to jesen ne pogrešamo, težko pa bi se branili še kakšnega dobrega literarnega kritika oziroma kritičarke. Navsezadnje tradicionalne delavnice LUD Literatura že od leta 2004 (z nekaj vmesnega oddiha) prinašajo zelo oprijemljive izide – veliko udeležencev je medtem že pričelo objavljati v osrednjih književnih revijah in časopisih, morda so celo dobili službo v slovenskih medijih, založbah in drugih literarnih ustanovah, tudi Stritarjeve nagrade vmes niso umanjkale. Pristavite svoj lonček.

Na ulicah je bilo življenja le za vzorec. Našla sva se pred elegantnim lokalom v središču mesta, ki mi je bil zelo všeč in kamor sva večkrat šla na aperitiv. Tu se je tudi on počutil dobro, tu sva ob kozarcu penine ali aperol spritza vedno zgladila vse spore in pozabila, če se je prej kaj zalomilo.

Ker se morda pravkar komu izmed bralcev zastavlja vprašanje, kako je v rubriko, ki se sicer posveča leposlovju, zašel vodnik, bom za začetek kar postregla z odgovorom: Pravljične poti brez meja so že res v prvi vrsti izletniški vodnik, a je knjiga hkrati tudi precej več, zato sem besedilo tudi podnaslovila »Vsestranski vodnik«. Ne pospremi nas namreč le na različne lokacije in nam odpira oči za bližnji svet onkraj naših meja, pač pa nas popelje tudi v svet ljudskega izročila, obenem pa še v svet domače ilustracije, natančneje v svet šestih raznolikih likovnih govoric.

V aprilu so se naši robovi vihali z vlago, pili smo, na zalogo, fatamorgano smo sipali v usta, preden bi začutili pesek, upali, da bo plesen plemenita, ker plesen bo.

Mladostna sla po svobodi na hrumečih motorjih, trave polni žepi oguljenih kavbojk in v nedosežno prihodnost postavljeni postindustrijski obeti neskončnega napredka zapolnjujejo štiri poletja francoske periferije v drugem romanu Nicolasa Mathieuja.

BO LITERATURA SPLAVALA PO VODI?

Center za poezijo Tomaža Šalamuna, 16.–19. november 2021

Nad vsemi krizami današnjega dne se kot zlovešč obstret pne tista, ki zadeva občo planetarno prihodnost: okoljska. Pitna voda, simbol zdravega življenjskega okolja, nikakor ni več samoumevno dejstvo, temveč dobrina, ki bo v naslednjih desetletjih narekovala geopolitične premike, medtem ko bo dvigovanje gladin oceanov prerazporedilo poselitev in zahtevalo vzpostavitev novih načinov sobivanja. Kakšno pozicijo v odnosu do teh sprememb zavzema literatura? Je zmožna odzivanjaPreberi