Iz odprtin za oči mi je prilezla velika debela vrv. / Bilo me je strah. / Ugotoviti poškodbe / poiskati škarje / zaviti v rjuhe / si rečem.

Med 1. julijem in 15. avgustom ni uradnih ur uredništva na Tomšičevi 1
razen po predhodnem dogovoru na ludliteratura@yahoo.com. Preberi

Čeprav je knjiga Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena prevedena in je prvič izšla v Švici (iz nemščine jo je pretočila Neža Božič), je vsaj napol slovenski izdelek: besedilo avstrijskega publicista in pisatelja ter sodelavca Avstrijskega radia je namreč s podobami oplemenitila naša ilustratorka Maja Kastelic, ki je nasploh izjemno mednarodno dejavna in iskana.

Tam nekje v poznih osemdesetih sem pogosto zahajal v Sarajevo, kjer sem spoznaval različne ljudi. Eden tistih, ki so mi odprli mesto, kot rano, ki se nikdar ne zaceli, je bil tudi Josip.

beseda mora biti zapisana, in ne samo izgovorjena, učim Hamleta iz »Fortinbrasove elegije«. zapisal si jo in mi odgrnil zaveso.

Med sadeži v / mojem vrtu najljubši / so mi haikuji.

Nasmeh diskretno naličenih ustnic se skrči v črto in roka z rdeče nalakiranimi nohti seže po vrvici, s pomočjo katere izpod stropa razgrne projekcijsko platno – čebljanje, ki je še malo prej zapolnjevalo predavalnico, se zlagoma umiri in potihne.

Prijatelj v Berlinu mi je še pred drugim lockdownom govoril, da je od nekega kolega slišal za antikvariat s knjigami v angleščini v mestnem predelu Schöneberg. Bojda ga vodi neki »nori Indijec« – kakor ga je imenoval prijateljev kolega –, ki je dvajset let živel v New Yorku in imel tam prav tako antikvariat.

vrane zgnetem v jato / polijem jih z bencinom in zažgem

Slikar in prozaist Arjan Pregl si želi, da bi kulturna produkcija in umetnost v dnevne novice prodirali tudi zaradi samih sebe, in ne zgolj zaradi svojih škandalov – kakor denimo ob odpovedi in nato potrditvi razstave v Bruslju, ob farsi, ki mu je požrla, kot je dejal, kar nekaj energije.

V Trstu predvsem v zimskem času nastopi nekaj, čemur pravimo burjini dnevi. Od nekod se prikrade značilna burja in prevetri mesto. Ga »spuca«, kot bi temu rekli po domače. Tako silovito piha, da je v burjinih dneh hoja po najbolj izpostavljenih krajih nevarna, saj te lahko dobesedno odpihne. Po mestu se nenadzorovano sprehajajo zabojniki za smeti in še marsikaj, kar ostri nevidni gospodični ne zmore kljubovati.

Naslov pričujoče recenzije je povzet po avtorjevem predgovoru, v katerem bralcem uvodoma predstavi svoje prvo srečanje s Kafko in razloge, zakaj se je sploh odločil za stripovsko priredbo. Vsak risar seveda na književno delo, ki ga bo priredil v strip, gleda drugače. Eden najznačilnejših primerov so adaptacije kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja, zagotovo enega med striparji najpriljubljenejših pisateljev, saj so izšle v kakšnih tristo različnih variantah.

Po zajtrku na Filipinih se okopam in je totalno in jebeno noro // Uživaj v sladoledu, Gerard, lesketanje sonca na njegovi beli zmrznjenosti je največ, kar se boš kdaj približal St. Moritzu ...

Če bi želele_i Male ženske (Little Women), klasiko, pod katero se je podpisala Louise May Alcott, predstaviti z vidika recepcije, adaptacij, prevodov itd., bi bilo o tem mogoče napisati novo in verjetno še daljšo knjigo od njih samih. Katere Male ženske? Že tu se zaplete … Male ženske so skoraj nekakšna institucija, ki zahteva dodatno kanonizacijo.

Prvo mačko sem povozil, ko sem bil star sedem let. S sosedovo Špelo sva vzela vsak svoje kolo in se vozila po ulici. Bil je eden tistih vročih poletnih večerov, ko sonce kar ne zaide in ljudje lenobno posedajo po balkonih. S Špelo sva imela dovolj energije, da sva namesto gledanja večernih risank uvedla kolesarska tekmovanja. Spomnim se, da so bile moje roke še vedno lepljive od lučk, ki nama ju je prinesla mama, in zrak je dišal po koruzi, ki so jo pekli nekaj hiš niže.

Delo Denise Levertov, ene najvidnejših ameriških pesnic 20. stoletja, je bilo slovenskim bralcem predstavljeno že v dveh pesniških knjigah: izbranih pesmih z religiozno tematiko, naslovljenih Potok in safir, ki so izšle pri KUD Logos, ter še enem izboru brez tematskega predznaka z naslovom Proti točki nič, izdanem pri KUD Kentaver. Še tretja prevedena knjižna izdaja najbrž priča o njenem sicer tihem, podtalnem pronicanju v slovensko poezijo.

Pripravim se, vstopim v telo – v kosti, v sram. Udobje nemoči se je zažrlo vame. Lično darilce vseh mojih prednikov. Mehur na rani nikoli ne poči; ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

Esad Babačić (1965) je bržkone eden tistih ustvarjalcev, ki svojo nekonvencionalno pesniško govorico vztrajno ohranjajo že desetletja. Začel je s pankom pri bendu Via ofenziva v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot pevec in tekstopisec, ta isti pank pa je leta 1986 pretopil v svojo prvo knjižno izdajo Kavala.

Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Globalno narašča ekonomska neenakost, ki jo učinki pandemije očitno še krepijo. Ponekod so cele generacije odrasle v vojni in drugod se krepi apartheid. Še vedno vztrajajo koncentracijska taborišča, mnoge države pa se nahajajo v permanentni politični krizi. Medtem pa se med najpremožnejšimi sloji sveta na družbenih omrežjih bijejo dobre stare kulturne vojne, ki naj enkrat za vselej odločijo o Dobrem in Pravičnem.