Dragi dnevnik

V začetku leta je po svetovnih literarnih medijih zakrožilo oznanilo, da na police skoraj čudežno prihaja nova knjiga že pokojne pisateljice: v eni izmed 336 arhivskih škatel, ki jih je ob svoji smrti leta 2021 zapustila zavetna svetnica ameriškega novega žurnalizma Joan Didion, je ležal neobjavljen sveženj zapiskov, v katerih avtorica vestno popisuje srečanja s svojim psihoterapevtom v času, ko se je njena hčerka Quintana intenzivno borila z anksioznostjo, alkoholizmom in samomorilskimi težnjami. Notes to John, kakor so pri založniku Knopf naslovili knjižico, že s svojim naslovom zapeljuje v tujo intimo – zapiski niso namenjeni bralcem, niso nekakšni notes to the reader, pač pa gre za zaupna sporočila, naslovljena na avtoričinega moža Johna Dunna, a pravzaprav niti zanj ni znano, ali jih je kdaj dejansko prebral. Bolj verjetno je, da gre za osebni dnevnik, za prakso, s katero je Joan Didion premagovala posebno težavno obdobje v svojem življenju in življenju svoje družine, s katero je dokumentirala in reflektirala lastna razmišljanja, ker je to pač počela, ker je bilo pisanje njen spontani odziv na zunanje okoliščine, ker je bila pač pisateljica.

»Zakaj sem to zapisala? Da bi si zapomnila, seveda, toda kaj točno naj bi si zapomnila? Koliko tega se je dejansko zgodilo? Se je sploh kaj? Zakaj sploh imam zvezke? Glede vseh takšnih vprašanj zlahka slepimo sami sebe. Potreba po zapisovanju je še posebno kompulzivna, nerazumljiva tistim, ki je ne občutijo, uporabna pa le po nesreči, le drugotno, na način, kakor se poskuša upravičiti katerakoli obsedenost,« mnogo let pred obiski pri terapevtu Joan Didion zapiše v znamenitem eseju »O vodenju beležnice« (»On Keeping a Notebook«). Medtem ko tičim med prenatrpanimi policami lastnih dnevnikov, zvezkov in zvežčičev, v katerih so brez pravega reda ali namena dokumentirani ti ali oni uvidi in opazke, dejstva in sanjarije, v katerih se med kino vstopnicami in razglednicami vrstijo brezkončni seznami izvršenih ali prezrtih opravil, v katerih je nekdanja prihodnost z vsemi svojimi upi in strahovi vred že minila, zložena med liste, dokončana in preobražena v zaznamek ali spomin, se mi njene besede zdijo povsem smiselne. Kdo so in komu govorijo vse tiste, ki izza hrbtišč vzklikajo o preteklih datumih, nezaključenih mislih, mimobežnih razmerjih, vročini nekih drugih poletij in davno staljenem snegu? Ta, ki bere, ni nikdar ta, ki piše – tudi če gre za dve različici iste osebe, ki ju ločujejo desetletja, denimo za »postarano gospo pri petdesetih«, kot prihodnjo sebe hudomušno nagovarja sedemintridesetletna Virginia Woolf, ena najbolj plodovitih in duhovitih dnevničark med pisateljicami, ki dnevnikov prav tako ni nikdar nameravala objaviti, so razlike prevelike, da bi bilo v dnevniških zapisih moč iskati neposredno povezavo s pišočim. Knjižna polica stoji za mojim hrbtom, in medtem ko pišem, se police pod zapiski nevarno upogibajo, kot da bodo pravkar zgrmeli name, me zasuli. Kljub temu nadaljujem: na koncu police je še prostor, jutri nov dan.

Tamle denimo berem o nekem pogovoru pred slabim desetletjem, ki se ga – morda ravno zaradi tega zapisa – dobro spominjam: junij v krošnjah, nekakšen kulturniški sindikalni piknik, nad žerjavico cvrčijo pleskavice, nad glavami plavajo drobci pogovorov. Ravno sem znova začela pisati dnevnik, pojasnjujem prijatelju kritiku, in potem preostanek večera debatirava o tem, kdo je ta, ki se v dnevniku zapisuje, s kakšnim namenom to počne in kakšen ton naj pri tem ubere. Razmislek zatem med občasnimi srečanji sporadično nadaljujeva v naslednjih letih, vsakič dodava kakšno novo spoznanje, spet druga se medtem tudi razblinijo. Vprašanje, kako naj govorim sama s seboj, z neko prihodnjo verzijo sebe, me še vedno bega. Vsakič znova moram za novo različico sebe iznajti jezik, ki ni izumetničen, temveč surovo iskren, ki niti ni zares namenjen komunikaciji, temveč svobodno kriči v praznino puščave. A ta iskrenost, se izkaže, je dostikrat skrajno banalna, pa tudi brez posebne estetske ali sporočilne vrednosti – nekdanja jaz mi v isti sapi in z istim tonom posreduje enigmatične uvide in to, kaj je jedla za zajtrk, kako jo trga v levem stopalu, komu kaj zameri in koga občuduje.

Ali je praksa pisanja dnevnika tudi literarna praksa in ali je dnevnik tudi literarno delo, sta dve različni vprašanji, na kateri je možnih več različnih odgovorov. Ko piše dnevnik, se pisateljica vzpostavlja kot pisateljica, iz delovne borše drugo za drugim jemlje orodja, jih pili in se ob tem mojstri. Preizkuša glasove, dokler si ne nadene tistega, ki ji ustreza, preigrava njegove skrajnosti in spoznava njegove nianse. Po vseh ostalih vprašanjih, na katera skozi ta proces odgovarja pred svetom in sama pred seboj, je najpomembnejše tisto, s katerim se sprašuje: kako pisati, kadar sem sama s seboj? Individuacija je jedro sodobnega avtorstva; o alternativah in kolektivnosti bomo razmišljali ob kaki drugi priložnosti. Ravno zato pa je ključno dejstvo, da dnevniškemu pisanju umanjka občinstvo, z izjemo seveda tistega najstrožjega in najmanj razsodnega kritika, ki naseljuje pisateljičino zavest in v katerem se odslikujejo tudi vsi drugi bralci, vsa družba. Toda »površno bi bilo razumeti dnevnik kot le posodo za zasebne, skrivne misli – kot gluhega, nemega in nepismenega zaupnika. Ne le da se v dnevniku izražam bolj odprto, kot bi se lahko komu drugemu; tukaj sebe ustvarjam. Dnevnik je posoda za mojo zavest o sebi. Predstavlja me kot čustveno in duhovno neodvisno,« pravi Susan Sontag v enem svojih številnih dnevnikov, ki jih je napolnjevala od najstniških let pa vse do smrti. Uredil in objavil jih je njen sin, ki naj bi imel do objave zadržke, a poudarja, da je Sontag zagotovo vsaj del svojih dnevnikov pisala z namenom, da bodo nekoč javni. »Sodobni prispevek h krščanski miselnosti je bilo odkritje, da sta ustvarjanje umetniških del in podvig seksualne ljubezni dva izmed najbolj prefinjenih virov trpljenja. To je tisto, kar iščemo v dnevnikih pisateljev,« zapisuje Sontag na nekem drugem mestu, medtem ko bralcem velikodušno nalaga obojega, in zato je enostavno misliti, da se njen sin glede njenih namenov ni motil.

Pisateljica med ustvarjanjem trpi in to trpljenje popisuje v dnevniku. Ravno to pa je tisto, kar je na njenem dnevniku voajeristično privlačnega. Po mojih spletnih omrežjih redno krožijo iz konteksta vzeti in estetsko oblikovani citati iz znanih dnevnikov. »Kar me najbolj plaši, je to, da bi postala neuporabna: široko izobražena, sijajno obetajoča, a bledeča v brezbrižnost srednjih let«, je le ena izmed misli Sylvie Plath, katere dnevniki so brez njenega privoljenja in z obsežnimi uredniškimi posegi njenega partnerja Teda Hughesa izšli leta 1982, skoraj dve desetletji po njeni tragični smrti (kasneje, leta 2000, je pri založbi Vintage izšla neskrajšana različica dnevnikov). Ravno negotovost, trpljenje in popisovanje mukotrpnosti ustvarjanja so tisto, zaradi česar so njeni dnevniki tako berljivi, tako relatable. Ali pa Kafka, še eden izmed tistih, ki bi raje videli, da bi bili uničeni namesto objavljeni ne le njihovi dnevniki, temveč tudi njihov celoten opus, Kafka, ki je nekega 23. aprila zapisal: »Nezmožen živeti z ljudmi, govoriti. Popolnoma zaverovan vase, mislim le nase. Apatičen, brezvezen, bojazljiv. Nikomur nimam nič povedati – nikoli.« Citati iz intimnih dnevnikov so postali memi. Tako skrajno univerzalna občutja predočajo, tako primarno in mizerno globine vsakršnega človeškega obstoja, da se z njimi lahko poistovetimo vsi, sploh pa tisti, ki nam muke mizantropije in literarnega ustvarjanja niso povsem tuje.

Težava seveda nastane, kadar sta to samoprevpraševanje in trpljenje umetno napihnjena, da bi dnevniško pisanje postalo bolj privlačno za bralstvo. Takrat dnevnik docela postane kraj performiranja pisateljičine persone: niti ne več kraj, kjer ta, kot pravi Sontag, sama sebe ustvarja, pač pa kraj, kjer njen pišoči jaz tudi njej sami uhaja, da bi se poklonil nevidni publiki. Takrat ko se to dogaja namenoma, se pisateljičina osebnost razcepi, da bi njen del postal avtofikcijski lik, nekako tako, kot se dogaja številnim tujim in domačim sodobnim pisateljicam, ko preizkušajo moč opne, ki ločuje resničnost od fikcije in avtorico od dela. Prelivanje resničnosti v fikcijo in nazaj, podružbljanje intimnega in intimizacija družbe, kolikor so že konceptualno učinkoviti in formalno privlačni, lahko v najslabšem primeru tisti jaz, ki piše, oznamčijo, sploščijo in podjarmijo vseprevladujoči tržni logiki ali ga priklenejo na verigo pričakovanj, v najboljšem pa taisti jaz opolnomočijo in v njem vzpostavijo točko reference in reprezentacije tudi za bralstvo. V prihajajočih letih, ko se bo razmah avtofikcije zlagoma izpel, slutim porast dnevniškega pisanja in objavljanja kot poskus, da bi doseženo še presegli in razširili na novo raven bolj ali manj fiktivne zaupljivosti med piscem in bralcem.

Medtem ko to pišem, v Sikstinski kapeli k svojemu posvečenemu opravilu seda 133 kardinalov, ki bodo iz svojih vrst izvolili novega svetega očeta Rimskokatoliške cerkve, nato pa pod nebo poslali dimni signal. Med lastnostmi bodočega papeža naj bi bila cenjena predvsem ta, da si te vloge ne želi, da nima ambicije postati papež, in favoriti v času konklavskih glasovanj to svojo neambicijo menda pogosto poudarjajo. Nekaj podobnega bi lahko rekli o piscih dnevnikov: tudi če si skrivaj želijo, da bi njihove dnevnike vendarle nekdo bral, so ti najbolj učinkoviti, kadar ta ambicija v samem pisanju ostaja nezaznavna. »Svoj dnevnik pišem z globokim prepričanjem, da ga ne bo nihče nikdar bral«, zapisuje slikarka Marija Baškirčeva, danes dosti bolj kot po svojem slikarskem talentu znana po dnevniških zapisih, ki so kot šele drugi dnevniki ženske avtorice v Franciji izšli leta 1887, »in s še globljim upanjem po nasprotnem«. Ko listam med svojimi žolčnimi izpovedmi o zabadanju nožev v hrbet in metanju polen pod noge, pa med naivno cringe zaljubljenimi puhlicami in omlednimi zapisi o ljubosumju, med neznosno samozaverovanostjo in globokimi lisami obupa, iz dna srca upam, da me nihče nikdar ne bo spoznal takšne, kakršna se izrisujem v svojih dnevnikih, da razen mene – pa še to le redko, le prizanesljivo – nihče ne bo v roke jemal teh zvezkov. Obenem seveda upam, da bi ta neznani nekdo prepoznal vrednost ravno tam, kjer je sama ne znam, da bi me kljub vsem pritlehnostim prepoznal za dobro in celovito. To je ta bralec, za katerega pišem.

Moji lastni dnevniki so sicer od nekdaj nekonsistentni. Bolj so namenjeni krmarjenju skozi temačnejša obdobja kot predanemu popisovanju lastnega življenja, bliže so asemblažu kot arhivu: prvi, s ključavnico in medvedkom na naslovnici, skrit v škatli pod otroško posteljo, v katerem z okornimi velikimi tiskanimi piše, da sem na morju v Novigradu stopila na ježka, in kasnejši, zgodnjenajstniški, v katerih se izrezane fotografije Johnnyja Deppa izmenjujejo z ocenjevanjem prikupnosti sošolcev in slikovitim, četudi, priznajmo, deloma neupravičenim pritoževanjem nad starši. Od srednje šole dalje cela vrsta črnih moleskinov, ki bolj kot dokumenti posameznih dni delujejo kot sežetki posameznih obdobij; in potem tisti, ki mi je najbrž rešil življenje, v katerem sem leta 2013, ko so se dnevi začeli zlivati v eno, dogodke popisovala le skozi alineje, da bi ločila prej od potem. Nekje vmes še ta, ki sem ga omenjala prijatelju kritiku: sporadični povzetki dogajanja in premišljevanja v lepih, dolgih, dobro grajenih stavkih, za katerimi je že moč slutiti, da niso namenjeni samorefleksiji, pač pa mojstrenju jezika in konstrukciji sebe kot pisateljice.

Kakšno dejanje, prav zares: jemati si prostor, da bi zapisala sebe, lastne misli in lastna opažanja, lastno nezadostnost, monotono banalnost lastne vsakodnevnosti, ki zdaj prav zares zaseda papir in prostor in košček dokumentirane kolektivne zgodovine. Pisanje, še bolj pa objava osebnega dnevnika, je, sploh za žensko, dejanje opolnomočenja, dejanje zavzemanja prostora, ki si ga prisvaja ne kot kalup za upovedovanje česa ali koga drugega, drugačnega, temveč same sebe. Ali takšno upovedovanje koga zanima ali kaj občega naslavlja, je v tem oziru drugotnega pomena; prebojno je kot dejstvo, in v tem prebijanju konvencije tudi že izhodišče za občost. Tako kot v Prepovedanem zvezku Albe de Cespedes (prev. Mišo Renko, No!Press, 2024), denimo, v katerem dnevnik postane okvir samorefleksije, ki sproža spremembe, postane objekt moči, orodje samospoznanja in orožje dekonstrukcije samoumevnega. Dnevnik je za žensko (pisateljico) suvereno in svobodno ozemlje, kjer se ona sama vzpostavlja kot suverena in svobodna, morda celo določenosti z lastno ženskostjo.

Objava zasebnih zapisov, ki niso bili, vsaj kolikor je javnosti znano, nikdar namenjeni prebiranju, je v tem pogledu grob poseg v to avtonomijo. Že res, boste rekli, a po drugi strani gre za utrjevanje kanonizacije neke (ženske) pisateljice, ki jo prepoznavamo kot izvrstno avtorico in enigmatično osebo, ki je ni bilo tudi zaživa nikdar strah ali sram priznavati, razkrivati ali izpostavljati. Koliko drugim mladim avtoricam bi lahko pomagalo, če bi se v zapisanem našle, koliko poguma in potrditve bi jim to dalo! Toda ali gre obenem za perverzijo, za gesto, ki je prostovoljni objavi dnevnika natanko nasprotna, saj žensko kot večno drugost znova zgolj izpostavlja kritičnemu motrenju? Pisateljica ob objavi dnevnikov, zapisov lastne rasti, vzpostavljanja, brušenja, pa tudi neuspehov in dvomov, znova ostane zgolj objekt fascinacije, ostane kurioziteta, ostane »na uslugo«. Dnevnike Virginie Woolf, Sylvie Plath, ne nazadnje tudi na začetku omenjene Joan Didion, so si po njihovi smrti lastili drugi, ki so v zapisovanje uredniško posegali, ki so si vzeli tudi pravico, da zapisano za vse večne čase dajo na razpolago javnosti. Vprašanje je morda nekoliko podobno tistemu, ki razmišlja o razmerju med skupno in individualno pravico nadzora nad lastnim (ženskim) telesom. Kdo razsoja, kaj se bo takrat, ko fizično telo omahne, zgodilo s snovnim telesom duhovnega dela, z zvezki, papirčki, zapiski, dnevniki, digitalnimi mapami in vsem ostalim? Del priznavanja njihove avtonomije je po svoje tudi to, da pustimo, da se reči ne objavijo, da priznamo, da do njih nimamo dostopa. Da morda – čeprav je za nekatere že prepozno – zasebnih dnevnikov pisateljic in pisateljev, ki so bili objavljeni brez njihovega privoljenja, ne beremo. Na koncu koncev se je vredno spomniti, da ima vsak dnevnik dosti več smisla takrat, ko se piše, kot pa takrat, ko se bere. Da je včasih kakšno prepolno polico vredno pustiti takšno, kot je, in le opazovati, kako se na njej počasi nabira prah.

Uvodnik je bila prvič objavljen v Literaturi 408-409.