Leto polnega življenja

Minilo je že štirinajst le, odkar sem kot Fulbrightova štipendistka odpotovala v mestece Columbia v zvezni državi Missouri, a skoraj ne mine teden, da me vsaj enkrat ne bi prešinilo, kaj se je tedaj dogajalo na današnji dan.

Teh osem mesecev me je pomembno zaznamovalo. Nikoli prej in nikoli kasneje se nisem počutila tako živo, nikoli prej in nikoli kasneje nisem tako polno – v dobrem in v slabem – živela vsak dan, da bi si lahko tedanje vtise, občutja in dogodke kadarkoli priklicala pred oči.

Amerika je vsak dan znova na preizkus postavila moje poglede in prepričanja. Ampak podarila mi je nove izkušnje, nova znanja in predvsem nova prijateljstva. 

Moja ameriška pustolovščina se je začela štiriindvajset ur po tistem, ko sem zapustila Ljubljano. Načrtovala sem, da bom, ko bom prestopila prag novega doma, zabrisala prtljago na posteljo in vzkliknila: America, here I come. Toda množica ščurkov, ki se je razbežala, ko sem pritisnila na stikalo za luč, je ta vzklik zadržala v mojem grlu.

Prvo noč sem tako prespala v stanovanju, polnem ščurkov. V njem je bilo še nekaj osnovnih kosov pohištva, sicer je bilo prazno. Ni bilo ne blazine ne odeje, ne krožnikov ne kozarcev, v kotu kuhinje je stal le zvrhan koš smeti, ki jih je tam pustila cimra.

A ker je Amerika dežela paradoksov, sem si odejo sposodila pri sosedih, ki jih potem, ko sem jo vrnila, nikoli več nisem srečala, prijazna domačinka, gospa Susie, ki me je videla izgubljeno tavati po središču mesta, pa me je še isti dan odpeljala v Walmart in me tako seznanila z osnovami nakupovanja na srednjem Zahodu. 

V treh dneh sem nakupila vse, kar sem potrebovala, vključno s čistili in razkužili, in porabila ves denar, ki sem ga imela – skoraj sedemsto dolarjev. Ko sem na avtobusni postaji z metlo v roki čakala na avtobus, ki ga ni bilo, so mi v ušesih odzvanjale besede gospe Susie: Brez skrbi, ko boš imela prijatelje, te bodo oni vozili v trgovino. Nemogoče, se mi je takrat zdelo! 

Brez glasbe in rož je bila soba prazna, zato sem si sčasoma, čeprav vedno precej brez denarja, privoščila še to razkošje. V tujino sem se odpravila, ko sem v Ljubljani že imela stanovanje in službo. Ni mi bilo do tega, da bi znova živela kot študentka, pa čeprav v Ameriki, v deželi, o kateri sem od nekdaj sanjarila. Celo angleščino sem šla študirat, ker sem želela biti dopisnik iz Amerike.

Nabavila sem si tudi kolo, da bi se z njim, tako kot doma, vozila po opravkih. Domačini so me debelo gledali. Do občine ne moreš s kolesom, so mi govorili, je predaleč. Za pot tja in nazaj sem porabila slabo uro.

Kako s preprostim testom ugotoviš, da si predebel? Če stopiš k oknu in uzreš Združene države Amerike, potem si. Politično nekorekten vic so mi povedali Američani.

In prav dan potem, ko sem odkolesarila na občino, da bi si uredila papirje, se je zgodilo. 11. september ni bil črni torek le za Američane. Padec dvojčkov je predrugačil ves svet.

Moram priznati, bilo me je pošteno strah. Američani so bili pretreseni. Spraševala sem se, kaj se bo zgodilo. Bo Bush začel tretjo svetovno vojno? 

Namesto da bi začela pripravljati doktorat in obiskovati predavanja, sem začela pisati članke. Virov, ustnh in pisnih, je bilo veliko; univerzitetni kampus je bil poln sociologov, politologov, celo strokovnjak za mednarodni terorizem je deloval na eni od fakultet. Poleg tega sem začela odkrivati internet, ki je bil doma še v povojih. Moj columbijski pogled na svetovne razmere je dobil svoje mesto v Delu, na četrti strani, ki je bila nekaj časa posvečena le dogajanju v ZDA in posledicam napada.

Kot Fulbrightova štipendistka sem bila upravičena tudi do računalnika. Že nekaj dni po tem, ko sem ga kupila, ga je – nezaščitenega revčka – napadel virus. V trenutku je sto dolarjev izpuhtelo v zrak. Moja štipendija ni bila visoka. Potem ko sem poravnala stanarino, mi je ostalo še 630 dolarjev – za ves mesec. Po drugi strani je Amerika sanjska dežela za potrošnike. Marsikaj je na voljo zastonj ali za zelo malo denarja. Tako sem si lahko privoščila različne slovarje in celo atlas z nacionalnimi himnami. Predvajala sem slovensko in se razjokala.

Vzdušje po napadu na New York ni bilo spodbudno za učenje, zato sem prve tedne več časa porabila za raziskovanje okolice, kot sem sprva nameravala. A ker nisem imela ne denarja ne avta, sem se na izlet lahko odpeljala le s kolesom. Izbrala sem bližnjo stezo Katy, ki povezuje državi Kansas in Teksas in poteka po nekdanjih železniških tirih. Pričakovala sem, da me bo na cilju pričakalo romantično mestece iz filmov, prijazni domačini in stojnice z izdelki in pridelki, a sem naletela le na kup odpadnega železja, razpadajoče hiše in zarjavele avtomobile. Ko sem se vračala po isti poti, sem se odločila, da ne bom več kolesarila. 

Prosti čas sem namenila branju revij. Končno sem dobila bančno kartico, zato sem se lahko na New Yorker in Esquire naročila na spletu in to po ceni, ki je veljala za študente. New Yorker me je stal četrtino polne cene. Ob večerih sem se kratkočasila z gledanjem nanizank na televiziji, spremljala pa sem tudi domača poročila. Vlasta Jeseničnik se je oglašala iz Afganistana. Novinar CNN je dan prej poročal iz bližine meje z Afganistanom. Ona pa je bila kar tam. Ženska. Slovenka. Bravo.

Po prvih tednih sem se začela privajati na ameriški način življenja. To je pomenilo, da sem doumela, kako moram vedno preveriti cene. Knjiga pri Amazonu je lahko stala 90 dolarjev, na drugi spletni strani pa le 26. Našla sem tudi šolo za frizerje, kjer so me postrigli za 6,5 dolarjev. Striženje je sicer stalo skoraj sto dolarjev.  

Zelo mi je bil všeč ameriški način pranja perila. Naenkrat sem lahko napolnila tri pralne stroje, vanje vrgla nekaj kovancev, in čez eno uro je bilo hkrati oprano vse: belo, črno in pisano. 

Telefonski klici so mi povzročili več preglavic. Klici z domačega telefona so bili predragi, potrebovala sem Walmartovo kartico. Še ugodnejša bi bila kartica Sam’s Club, a bi morala biti članica. Indijci so imeli svoje posebne kartice in telefonirali so tako rekoč zastonj, a Slovenija je bila za tako ponudbo premajhna in premalo pomembna. 

Po prvem mesecu sem končno spoznavala prve prijatelje. Obiskovati sem začela seminar za Humphreyeve štipendiste. Moni iz Indije me je povabila na prvi žur v Columbiji.  

Nekaj tednov po napadih na dvojčka je spet zavladala panika. Američani so napadli Afganistan, na Floridi je moški umrl zaradi vraničnega prisada. Bila sem sama v tuji deželi in postajala sem vse bolj otožna. Prej nisem dobro doumela, zakaj je vse več Američanov depresivnih. Sčasoma mi je to postalo bolj jasno. Leto 2001/02 prav gotovo ni bilo leto za študij v ZDA. Kot tujki mi ni bilo prijetno poslušati razglabljanja Američanov na faksu, da se mora Amerika braniti ne glede na ceno. Če tako razmišljajo intelektualci, kako razmišljajo preprosti ljudje?

Črnogledost so občasno razsvetlili tipični ameriški trenutki, kot je bil denimo homecoming weekend. Parada v dežju in tekma v ameriškem nogometu, kjer se je ekipa Univerze Missouri pomerila z moštvom Iowa State. Najpomembnejša tekma sezone in Misouri je izgubil.

Na seminarju za Humphreyjevce smo se pogovarjali o običajih in navadah v drugih državah. Razlikujemo se že v pozdravu, v stisku rok, v temah, ki veljajo za tabu. V ZDA sta to politika in religija; o tem se niti ljudje, ki so si zelo blizu, ne pogovarjajo.

Po dveh mesecih sem si privoščila prvo malo razkošje: kupila sem si mandarine. Niso bile okusne. Nič mi ni bilo jasno. Kalifornija je dežela agrumov, jaz pa sem bila v Walmartu prisiljena kupiti sadeže brez okusa. Kam gredo sočne pomaranče, kam gre vsa čudovita hrana, ki jo pridelajo v tej veliki in bogati državi, če v Walmartu prodajajo tako sranje?

Na Zahvalni dan so bile ulice Columbie popolnoma prazne. Frank in Susan, še dva iz skupine Humphreyjevih študentov, ki so bili v kampusu za razliko od Fulbrightovcev veliko bolje organizirani,  sta bila povabljena k profesorju Brooksu na tradicionalno večerjo. To izkušnjo sem jima zavidala. A že naslednji dan me je profesor Polacco povabil na zahvalnodnevni žur za tujce. Izvrstno sem se zabavala in moj družabni krog se je spet razširil. Več ljudi sem poznala, bolj je življenje postajalo prijetnejše, manj me je bilo strah in bolj sem začela uživati v svoji ameriški izkušnji.

Sčasoma sem imela že toliko prijateljev, da sem imela priložnost z avtom odpotovati v St. Louis. Napovedi gospe Susie so se začele uresničevati. Med prvim obiskom mi mesto ni bilo všeč,  preveč razpotegnjeno je, povsod si moral z avtom. Američani so razvajeni, ne varčujejo z bencinom. Zakaj bi, saj je (vsaj takrat je bil) zastonj. V St. Louisu mi je bil všeč le Arch; obok je dobro izbran simbol za vrata na zahod, za most med vzhodom in zahodom in za tradicionalni voz, s katerim so prvi priseljenci potovali proti zahodni obali. Všeč mi je bila tudi stara železniška postaja, ki so jo preuredili v nakopalno središče. Kaj pa bi lahko bila drugega v državi, kjer je potrošnik kralj?

Decembra sem Columbio zapustila še enkrat. Odpotovala sem na konferenco Harvard Nieman in tam spoznala ključno osebo svojega nadaljnega novinarskega razvoja, profesorico Jacqui Banaszynski. Razveselilo me je, ko sem izvedela, da uči na moji univerzi in da lahko v spomladanskem semestru obiskujem njena predavanja. Jacqui je izvrstna in duhovita novinarka, urednica in profesorica, Pulitzerjeva nagrajenka, ki je o o aidsu in stiskah, ki jih ta povzroča, pisala, ko se o gejih na srednjem Zahodu še ni smelo govoriti na glas. 

Moja pot v Boston je imela še en vrhunec. Povabljena sem bila na zabavo k Marku Kramerju, enemu ključnih osebnosti literarnega novinarstva, torej področja mojega doktorskega raziskovanja. V istem prostoru smo se nenadoma znašli jaz in trije Pulitzerjevi nagrajenci. In to še ni bilo vse. Dobila sem povabilo, da pridem predavat na Univerzo Northeastern. Letalska karta dvesto dolarjev, predavateljska izkušnja – neprecenljiva.

A morda največje presenečenje te poti je bil občutek, da sem se, ko sem prestopila prag stanovanja, vrnila domov. 

Columbia, zgradba UP, moja soba, celo ščurki. Nenadoma in nepričakovano je vse to postalo Dom. Dom, v katerem bi lahko, če bi se tako odločila, ostala za vedno.

Še vedno je bilo sicer veliko malenkosti, ki so me spravljale ob živce. Morda najbolj zoprno je bil soočenje z zdravstvenim sistemom. Čeprav sem bila zavarovana, sem morala vsako stvar doplačati. Obisk pri zdravniku 25 dolarjev. Škatlica antihistaminika 100 dolarjev. Zavarovalnica je povrnitev stroškov za obisk pri zdravniku zavrnila, ker je alergija preexisting medical condition. Nazadnje sem se vdala in v zdravstvenem centru vplačala 65 dolarjev. Ta znesek bi do konca mojega bivanja kril morebitne zdravstvene stroške. 

Semestralne počitnice so me razveselile z novo cimro. Takoj sva se ujeli. Najprej je počistila sobo, nato sva se zmenili, da smeti ne smejo ostati v kuhinji čez noč – zaradi ščurkov. Že prvi večer sva skupaj pripravili večerjo in nenadoma sem se počutila kot Ally McBeal.

V dolgih zimskih večerih so me vse bolj srbeli prsti. V meni se je nabirala vsebina doktorske naloge. Počasi jo bo treba spraviti v računalnik. Jutri bom začela pisati, sem si prigovarjala, danes bom še malo prebirala čtivo. Začenjal se je nov semester in z njim tudi nov sklop predavanj. Izbrala sem predmet o novinarskem pisanju pri Jacqui, osnove fotografije, novinarsko etiko in preiskovalno novinarstvo. 

Kako drugačen začetek semestra kot takrat septembra, ko nisem nikogar poznala in nisem vedela, kaj sploh naj izberem. Nov semester, novo življenje, nova pričakovanja.

Do konca aprila sem napisala prvo verzijo disertacije, tako imenovano vomit version. 

8. maja sem odpotovala domov. Še danes ne vem, kateri cmok v grlu je bil večji; tisti ob prihodu ali tisti ob odhodu.

Takih prijateljev, kot sem jih imela v Columbiji, ne bom imela nikoli več. Hvala vsem, zaradi katerih je bilo življenje v tem univerzitetnem mestu čudovito: Moni, Frank, Wassim, Anna, Melanie in Xiaoqing, Stephanie, Jackie, Jacqui in Joe, sošolci pri predmetu novinarska etika in Humphreyjevci, Emilia in Eveline, Julia, Lisa in Patricia. Z nekaterimi ohranjam stik na Facebooku, drugi ste vedno v mojem srcu. Upam, da se še kdaj srečamo, nekoč, nekje. God bless, bi rekli Američani.

Tekst je nastal kot del projekta Presejane stvarnosti, ki ga je podprlo Veleposlaništvo ZDA v Ljubljani.