To je tisto, kar me tolaži, medtem ko pada tema.

Človeški svet, od začetka do konca prepreden z mnogosmiselnostjo.

»Toda nekaj je vendarle šepalo. Še sam ni vedel, kaj.«

Dvojnosti posameznika in njegova notranja razcepljenost.

Pariški avantgardni duh je še kako živ.

Wittig piše feministično utopijo, a se zaveda njenih ideoloških pasti in zagat.

Če smo se strinjali, da je kultura v javnem interesu, zakaj jo je potem vedno znova treba upravičevati?

Na račun vsega tega pa moramo pretrpeti tudi nekaj zares osladnih in klišejskih momentov.

Slepa luč je prepričljiva, a morda ne na način, za katerega si prizadeva Labatut.

Če se želimo dokopati do pomena literarnega dela, je prestopanje fiksacije ruskega formalizma na formo nujno.