Pikareskni roman, ki je v obdobju med renesanso in barokom nastal na Iberskem polotoku (in se potem razširil po Evropi), se je po eni strani norčeval iz idealiziranih in romantičnih klativiteških zgodb, po drugi pa je bil kritika imperialne Španije in njenih institucij.

Preko neskončnega kopanja po najintimnejših globinah odnosov in samoanalitičnega prevpraševanja, le kaj je šlo tako zelo narobe, poslednji roman tajvanske pisateljice Qiu Miaojin odstre nekajletno agonijo razmerja dveh mladih žensk in pogorišče, ki je ostalo po zapustitvi.

Težko je neprestano misliti apokalipso, še posebej če se hočeš zjutraj spraviti iz postelje – tako je Zadie Smith opisala mentaliteto večine ljudi, ki se izogibajo razmišljanju o razsežnostih okoljske krize, kar je seveda do neke mere razumljivo. A ekološke kataklizme, podnebne spremembe so že danes nekaj, kar neposredno in z vseh strani grozi sedanjemu svetu antropocena, nekaj, kar direktno zadeva človeška bitja, ki ga poseljujejo.

Sfar, pomembna figura novega francosko-belgijskega stripa, pa tudi romanopisec in režiser, nagrajevan in prevajan, tudi slovenskemu bralcu nikakor ni neznan; pred kratkim je njegovo ime zazvenelo ob Graščini, še prej ob zabavnih stripih o Merlinu itd. Vampirček gre v šolo, ki je izšel v sozaložništvu Zavoda Stripolis in Mladinske knjige, pričenja novo zbirko Stripeki, ki je še en dokaz, da je strip (za vse starostne kategorije) pri nas vse bolj prisoten in – upati je – tudi zaželen in bran.

Netflix je lansko leto predvajal nadvse gledano, pri kritikih odlično sprejeto in pozneje tudi večkrat nagrajeno dramsko miniserijo v sedmih delih The Queen’s Gambit. Serija je bila ustvarjena po knjigi z istoimenskim naslovom ameriškega pisatelja Walterja Tevisa (1928–1984). Seveda je v paketu ponovno izšla tudi knjiga, ki je od tedaj vezana na uspešno serijo. Naša predstava o glavni junakinji je zdaj neločljivo povezana s prepričljivo upodobitvijo glavne vloge, ki jo je ustvarila Anya Taylor-Joy. ŠahovnicaPreberi

»Da, vem, da vas bo to spravilo ob živce in razjezilo, toda človekovo življenje je mogoče predvideti. Obstajajo orodja za to,« pravi psihologinja iz kratke zgodbe »Gora vseh svetih«. A če v splošnem Bizarne zgodbe Olge Tokarczuk o čem pričajo, pričajo – ravno nasprotno – o nepredvidljivosti obstoja, o čudaških, abnormalnih celicah človeškega življenja, ki zmotijo njegov ustaljeni tok, o njegovih bizarnih izpeljavah v neki prihodnosti, v nekem distopičnem scenariju.

Drobna, pomembna in še danes navdihujoča teksta – spisa »Socializem in človek na Kubi« (objavljen leta 1965) ter »Sporočilo Trikontinentali« (1967) – se osredotočata na najpomembnejšo teoretsko misel in aktivistično delovanje Cheja Guevare (1928–1967), kjer bo revolucionarni boj omogočil uspešen prehod človeštva iz imperialistično-kapitalistične v socialistično in kasneje komunistično družbeno obliko.

Moja najljubša opredelitev postmodernizma je verjetno tista Ecova, ki pravi: »Postmodernistična drža me spominja na obnašanje nekoga, ki ljubi neko žensko, zelo izobraženo, in ki ve, da ji ne more reči ›noro te ljubim‹, zato ker ve, da ona ve (in da ona ve, da on ve), da je to frazo napisal že Liala. Navzlic temu pa je neka rešitev. Lahko bi rekel: ›Kot bi rekel Liala, noro te ljubim.‹«

Ker se morda pravkar komu izmed bralcev zastavlja vprašanje, kako je v rubriko, ki se sicer posveča leposlovju, zašel vodnik, bom za začetek kar postregla z odgovorom: Pravljične poti brez meja so že res v prvi vrsti izletniški vodnik, a je knjiga hkrati tudi precej več, zato sem besedilo tudi podnaslovila »Vsestranski vodnik«. Ne pospremi nas namreč le na različne lokacije in nam odpira oči za bližnji svet onkraj naših meja, pač pa nas popelje tudi v svet ljudskega izročila, obenem pa še v svet domače ilustracije, natančneje v svet šestih raznolikih likovnih govoric.

Mladostna sla po svobodi na hrumečih motorjih, trave polni žepi oguljenih kavbojk in v nedosežno prihodnost postavljeni postindustrijski obeti neskončnega napredka zapolnjujejo štiri poletja francoske periferije v drugem romanu Nicolasa Mathieuja.

Z izjemo zgodb, objavljenih v zbirki Zgodbe s Kube (KUD Sodobnost International, 2007), so Hladne zgodbe prvo v slovenščino prevedeno delo kubanskega pisatelja Virgilia Piñere (1912–1979) in tako predstavljajo pisateljevo prvo srečanje s slovenskim kulturnim prostorom.

»jaz sem / tekst sploh / ko govorim // s tabo / na poti / v govor/ico // not čist not / sem / jaz«, piše Ana Pepelnik v svoji najnovejši pesniški zbirki z naslovom Treš. In ravno »primat« govorice, njeno ozaveščanje, njena pozicioniranost v ospredje, razstavljanje, sestavljanje in preigravanje jezika v raznih pomenskih, poetskih kontekstih, je (najbolj) razpoznavna karakteristika te zbirke.

Po nedavno izdanem romanu Nove definicije ljubezni (Mladinska knjiga, 2020) se slovensko-francoska pisateljica Brina Svit predstavlja z novim delom. Podobno kot prejšnje, in kot dela od romana Moreno (Cankarjeva založba, 2003) naprej, je tudi avtobiografsko izpisana pripoved Ne želi si lahke poti najprej izšla v francoskem jeziku – avtorica od leta 1980 živi v Parizu –, nato pa v slovenskem.

Pri založbi KUD Sodobnost International že nekaj časa skrbijo za to, da v slovenščini dobivamo zanimive baltske in skandinavske avtorje in ilustratorje (in seveda še kakega drugega!), tokrat pa so k nam pripeljali turško knjigo, in sicer slikanico Črta.

Poezijo Esada Babačića od samih začetkov zaznamuje posebno občutje. Na eni strani imamo navidezni nihilizem in na drugi vitalizem, ki drug drugega pogojujeta; na eni strani praznino in na drugi polnost, ki sta ena brez druge nepogrešljivi in se medsebojno prežemata; na eni strani svetlobo in na drugi temo.

Dežni plašč je neizmerno šik modni kos, ki pri nošenju zahteva dobro mero elegance in določen stil – bodisi britansko protokolarni in monarhičen bodisi pariško boemski in anarhičen, kot pravi pripovedovalec zgodbe »Kdo sem, da bi ti lahko dajal nasvete«, ki pa ne premore ne enega ne drugega.

Kadar živimo ponavljajoče se rutine vsakdanjega življenja, se nam svet okoli nas zdi banalen, pust in dolgočasen, a kadar o njem in skozenj spregovori literatura, se nam po navadi prikaže v drugačni, bolj zanimivi luči. In tako se vsakdanjik razpira tudi v kratkih zgodbah Marka Golje, ki tematsko zaobjemajo polje družinskega življenja, protagonisti so večinoma moški srednjih let ali celo malo starejši, v ospredje pa pripovedovalec, z nekaj izjemami, postavlja medsebojne odnose v malih, zasebnih življenjih preprostih ljudi.

Slovenski prevod romana Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom zaokroža trilogijo o odnosih treh slavnih parov umetnikov oziroma znanstvenikov, v kateri je priznana hrvaška novinarka in ena najuspešnejših ter najbolj prevajanih hrvaških pisateljic Slavenka Drakulić v obliki romansiranih biografij izpisala njihova zasebna življenja.

Pantićeva naloga je nadvse ambiciozna in zahtevna: pokazati, kako so različne umetniške tehnike od nekdaj v službi določene politične ideologije, materialnih vidikov produkcije in družbenih razmerij, ne glede na to, ali je šlo za antiko, impresionizem ali (post)modernizem.

Čeprav je knjiga Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena prevedena in je prvič izšla v Švici (iz nemščine jo je pretočila Neža Božič), je vsaj napol slovenski izdelek: besedilo avstrijskega publicista in pisatelja ter sodelavca Avstrijskega radia je namreč s podobami oplemenitila naša ilustratorka Maja Kastelic, ki je nasploh izjemno mednarodno dejavna in iskana.