Pomlad narašča, / melanholija tudi. / Duše begajo po svetu gole.

Jedki želodec si zatlačil v moje prazne prsi,/ junijska ptičja gnezda. / Iz trsja so spolzele kaplje / škrlatnih tulipanov. 

če bi trdil / da poznam krajnčev opus / bi lagal / a možak piše 40 let / tole je njegova / sedeminpetdeseta pesniška knjiga / a je še vedno / jebeno mlad / kar mu zamerim / pošteno povem

Nihče me ne mara./ Maroge so zunaj. / Šalčka je snažna. / Šum na dlani. / Rožljanje z orožjem.

tu, / oči so se mi zgodile, / glej, tu.

En dan veš, da živiš, drug dan / imaš že težave. // Veš, človek – / na tem svetu ni lahko.

ne prenesemo več / teže misli / na stopnice / ki goltajo / pusto zemljo

Ljubezen se mi je formirala v jeziku / in se razraščala v spominu, ki je prihodnost informiral / resoniral skoz možgane/ v prostor navzven

Pulj

Marina je ″samba de las naves″ –
vrvi držijo mesto,
da ne potone v filmski strasti.
Kolosej je začaran kraj:
sprana kri na ruševinah
in japonske kamere.
Napenjam strune čez ladijske boke.
Kitara je vlak brez postaje.
Drevored je sto let staro poletje in slutnja nevihte.
Neonske žile svetijo skozi pozlačene katakombe.
Kamnite mačke mi ližejo podplate, ko sem sončna ura.
Ni Vergilijeve sence.
Skozi lobanjo jadrajo galebi in vojna je daleč.
Vse moje vrnitve bojo valovite.Preberi

Zdaj ko sem napisala vse kar moram / lahko napišem kar hočem. / Oprosti, da se ti nisem nasmejala nazaj, / s tal sem pobirala koščke / rožnatega stekla.