Skalpel je zapel

Hana-Uma Zagmajster

*

 

Rada bi bila fluid
Pa sem črepinja
V koži na nebu v soju neonke
Rezilo
Na moji sliki UV akrilo
Krvavičke

 

 

*

 

Mislim iluzije
Iluzija misli mene

Ko ob stene mojega telesa pritiska vseobsegajoče tisto,
ki je le nasprotna stran
prepričanja v to, da sem

Še enkrat se usekam po faci, da preverim če še štekam
elektromagnetno
polje Ljubljana dej mi cifro

 

 

*

 

Se ti iz skrivališč,
ki jih vsi vidimo,
smejejo kdaj kontradikcije?
Se te dotaknejo
s svojo samozadostnostjo,
s svojim prepričanjem vase
Te s svojo ošabnostjo,
nepremakljivostjo
kozmopolitskostjo,
ko jih bereš po vertikali
kontradiktornih frisov
kaj užalijo?
Ko jih poskušaš obhoditi pa
podrgneš mednožje po
Njihovem zazankanem rezilu
Te kaj užalijo,
ko pricurljajo iz svojih skrivališč
Ko ti dajo kontro pa se
spotakneš ob lastno dikcijo
Te kaj užalijo,
ko se usekneš vanje,
smrklja?

 

 

*

 

Smo izjalovljen občinski projekt,
seznam vsakega kupca in
črepinje vseh sistemov.
Smo ples striptizete
brez korzeta, ki dopušča
oblinam svoje biti
Biti in smo rez
v polju vseh znanstvenih zamisli
Smo vikend paket cipa,
neizgovorjena ljubezen,
odsev, ki te zadavi,
muca, ki te zliže in karavana
nedolžnih psov v mesnici.
Smo ustvarjalni resentiment,
techno in balada,
dialog in substanca.
Smo mi in si ti
moje čvrsto grizalo in sem
jaz – po horizontali potujoča
frekvenca tvoje ropotuljice.
Smo tam, kjer se zavesa stika
z nočjo in mesto postaja
navznoter obrnjen oder.
Sem jaz in si ti zlo
rabljena okončina,
neuslišana tišina
in vse tisto, kar
nočete, ker hočete.
Zato dovolite predstavi,
da se ponavlja.
Za vas namreč ostajamo
škiljenje svoje mame
in vzravnana drža očeta.

 

 

*

 

Če bi lahko, bi
se vzidala v fasado nuka,
vrisovala alegorije,
praskala besede,
dokler jih ne zmanjka.
Če bi lahko, bi
jih s skalpelom razpolovila
in posedla v kote ulic
Pustila bi, da
se jim sfuka od hrupnega spomina
vseh mimobežnic
Če bi lahko, bi
jih vrgla v razpočnico
med nama
Če bi lahko, bi
izbrisala vse besede
Če bi lahko, bi
ustvarila NIČ
Če bi lahko – bi
nič več odmeval
z izjemnim žuborenjem krohota končnosti
v prepadu
postlanem s tančico med nami izmenjanih
Kamnov

 

 

*

 

Vse pada, tepta, zavzema
mesta, ki jih je poletje zapustilo
in tiste skrite kotičke,
ki jih morbidnost sonca ni naselila
Padajo noži, sekire
in britvice, s katerimi smo brili norce
Padajo skloni, sintakse, izgubljene ure,
elektroni, molekule in bakterije
Pada padalec,
pada mesec, pada dim, pada
izpod prepada pred padcem odkrušek
Pred vpadom kupa kosovnega odpada
padam kot pada Ivana,
njena oblast, blaznost in z njo
ostrina izpada
Pada glasba po ritmu dežja, pada dež,
pada vlaga,
pada kot znoj najinih teles, pada
obrat
v zenico prepada
In padajo libido, erekcije,
vsa jajca, ki smo jih povlekli,
pada red, padejo misli, padeš na izpitu
Vse pada na isto ravnino
Pade perspektiva
Mir
Propadejo prepadi, zamisli, in ti –
anakolut, ki to zdaj več nisi
Padeš kot jesenski list iz dnevnika
Padeš kot zadnja iskra,
Padeš kot imunski sistem
pade na minsko polje
kot padamo ljudje samo zato,
da lahko neko poletje spet
raz
pademo

 

 

*

 

Priplazi se v mojo posteljo
In mi daj tisti
Žametni pogled in
Zob v vrat
Da zaspim
V žametni krsti

O avtorju. Hana-Uma Zagmajster je ljubiteljica glasbe, ki včasih izbruha kakšen kolaž ali pesem. Prizemljuje jo mir, ki ga s psičko najdeta na brezciljnih sprehodih po gozdovih in v zavetju doma. Osvobaja se preko plesa. 

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Počutiti se neumno in nedolžno

    Sara Nuša Golob Grabner

    V tej generaciji smo se naučili / hlastati za vsako pomirjujočo posplošitvijo. / Iz vsega se znamo delati norca, / ker so nas naučili, / da je na / koncu vsake ceste prepad / in do tja se lahko vsaj smejiš.

  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • S(po)tik

    Tinkara V. Kastelic

    Vedno, ko pišem, pravzaprav pišem tebi, / pretkani paberkovalec domišljij. Čeprav me ne bereš. / Čeprav me zadnje čase skoraj nihče več
    ne bere, ker se kakor kamen kujam in molčim.

Izdelava: Pika vejica