S(po)tik

Vinku Möderndorferju

Tinkara V. Kastelic

Vedno, ko pišem, pravzaprav pišem tebi,
pretkani paberkovalec domišljij. Čeprav me ne bereš.
Čeprav me zadnje čase skoraj nihče več
ne bere, ker se kakor kamen kujam in molčim.
Tako se pač zmerom zgodi, ko odrasteš
in se kot suha sliva – presladka in dolgočasna –
počasi v rumu utopiš. Kot se zdaj ti, morda? 
Toneš blaženo (brezskrbno?) v topli, trpki tekočini
in ne poznaš mojih spodletelih poskusov
lovljenja časa, ki kot tar trdovraten in
(m/p)uhast kot med mi med prs(t)i polzi. 
In jaz si ližem lepljive dlani lenobno kot mačka,
ki ljubkuje mladiče z mehkim, mokrim jezikom,
in premišljujem o tem, kako midva vendarle
v istem govoriva, čeprav sva si tako različna – 
ti, ki se razgaljaš in razdajaš, in jaz, ki te berem 
vdano na mehkih p(l)asteh drevesnih sredic,
da ti kdaj pa kdaj obotavljivo odgovorim.

Včasih se ti zahvaljujem, veš, ker si me nekoč davno
(nevede in nehote) naučil, da diši poljub po prevari
vselej drugače, da v objemu otroka čas na tanjših nitih visi
– in kako je voljno telo ženske, ko otroške boke zamenjajo
rdeča lica, potno čelo in črne, podivjane oči. Moder si,
ljubi lažnivec! Morda si edini, ki veš, kako ponoviti
neizmerno la(h)koto, s katero nas je neki pesnik nekoč potrepljal
po rami, da smo se razjokali, in nas naučil, kako postati človek.
Po tem te nikoli nisem vprašala, ampak Aleš mi v sanjah prikimava.

Ko pišem, pišem (v/s)ama;
in ko kdaj pa kdaj oplazim z roko zvesto težo
vajinih utrujenih ramen, ki bdijo neumorno
nad prvimi, okornimi koraki mojih (s/c)vetov
v to veliko, strašljivo pesem
, razumem:
skrivnost življenja je s hrapavimi, bosimi 
stopali rahljati z roso opoj(e)no prst.
 

O avtorju. Tinkara Vukadinović Kastelic (2001) je diplomirana prevajalka za slovenski, angleški in francoski jezik (Filozofska fakulteta UL). Trenutno obiskuje magistrski študij Plurilingvistike in interkulturalnosti na Univerzi v Strasbourgu v Franciji. Svoja besedila objavlja na različnih kulturnih platformah, v glavnem pri Koridor KU ter pri LUD Literatura, v sklopu projekta Mlado pero pa je … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Počutiti se neumno in nedolžno

    Sara Nuša Golob Grabner

    V tej generaciji smo se naučili / hlastati za vsako pomirjujočo posplošitvijo. / Iz vsega se znamo delati norca, / ker so nas naučili, / da je na / koncu vsake ceste prepad / in do tja se lahko vsaj smejiš.

  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

Izdelava: Pika vejica