Cikel o emancipiranosti

Prvič

Ko me je bilo
najbolj strah,
sem se skrila.
V tem neizmerno
neemancipiranem
dejanju sem se
spoznala.

Drugič

Ko je šel pogovor proti
koncu, si vstal in povedal
nekaj izjemno čutečega.
Dotaknilo se nas je
vseh v dvorani, vsakega
posebej, nekaj
oči se je celo zasolzilo
in nekdo v zadnji
vrsti je komentiral,
da si moški končno
pustite biti ranljivi in
ste v stiku s svojo
ženstvenostjo.
Meni se je zdelo,
da sem te videla
to frazo vaditi
pred ogledalom.
V tej tvoji previdno
razgaljeni človečnosti,
so se neke osamljene
ženske zaljubile vate.
V takih trenutkih,
ko te zasipavajo
s pozornostjo
mi je nelagodno
in ne vem, kaj
naj sama s sabo.
Iz navade začnem
med prsti gnesti tkanino
svoje obleke,
se postavim v kot
in v tišini analiziram
odvijanje dogodkov.

Tretjič

Včasih se s
stenami smejimo
moji osamljenosti.
Najraje to počnemo,
ko vadim govorne
nastope v tujih jezikih.
V preizpraševanju
moči vedno postavljam
teze, s katerimi
se postavim na
nivo tistih, ki jih
obsojam.
Ko ponavljam za
njimi, prevzamem
njihovo moč.
To mi nekaj časa
ustreza.
Če bi bila mož
z oblastjo in če
bi imela ženo,
bi bilo vse popolnoma
drugače.
Zdaj pa je,
kot mora biti.