LUD Literatura

O saksofonistih kot ljudeh

Ema Odra Raščan

All that jazz

jaz tebi, kaj boš z vsemi temi melodijami?
ti meni, ustvaril življenje in vse to,
kar naj bi nam pripadalo po njem.
kot da ni dovolj, da samo obstajava.
jaz obožujem te lažne trenutne pomembnosti.

kot da ti tega ne razumeš, ti,
skrivnostni nastopač, ki se skrivaš
za pozlačenim predmetom. ko vdihneš,
s tabo držim sapo. kako postaneva
rdeča in zabuhla v obraz. kako se spojiva

v tem neenakomernem ritmu. in ti tako
rad freestajlaš, ti tako rad pihaš v svojo
pozlačeno gospodično. pred spanjem
boš spet kadil, potem spet jutri in vsak

dan po tem. po jamu te bo peklo
grlo in bolela te bodo pljuča. spet bova prišla
k zaobljubam – midva si lahko toliko
obljubiva na večere, ko te žge znotraj

telesa. jaz si že nastavljam opomnike,
naj te nikoli več ne prosim, da mi
odpneš obleko. spet me boš povabil na
jam in ta tvoj šarmantni nasmešek

med vdihi in ta tvoja pokončna drža,
ko se skrivaš za saksofonom in se hkrati
tako ponosno razkazuješ. ti in tvoja
samozavest in rdeče, izbuljene oči.

 

All those streets

on je moral nekaj izdati. on se je moral
ponovno predstaviti na odru. on je tako
ljubil svoje ime v tujih ustih in tuje oči na
svojih ustih. on se je tako ljubil

z dekleti v občinstvu. najraje s tistimi s
kratkimi krili in ravnimi lasmi. on je tako
rad delil vse te izkušnje in me smo ga
vedno pridno poslušale in si vedno bolj

zvesto ravnale lase in krajšale krila.
in to je bilo naše življenje in to nam je
pomenilo vse. pomisli na kašelj po prvem
poskusu kajenja in na vrtoglavico po

prvih kozarcih alkohola. in po ekstazi, ki
sledi tistemu najbolj nedolžnemu ljubim te,
in kako je tistih nekaj ulic okoli doma
vse. kako je to cel svet in edino, kar je lahko.

in kako en dan to vse postane tako majhno
in tako nepomembno in kako pozabiš.
zdaj on čaka sam in nima nas več v
publiki, ker smo en dan oblekle kavbojke

in ga videle takšnega, kot je. patetičnega
plenilca mladih punc, in potem ga je ena
morala prijavit in njegova podoba je
bila popolnoma oblatena in me nismo

več oblekle kratkih kril, samo še kavbojke,
in tudi lase smo si postrigle in vse te ulice
okoli naše hiše so nas začele dušiti in
med vsem tem se je izgubila nedolžnost

O avtorju. Ema Odra Raščan (1997, Tokio) je študentka mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Vsako jutro spije kavo in se poda v neznano. Obožuje življenje.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poljubni poljub poljubne entitete

    Aljaž Krivec

    in se zaključi zgodba, ker si admiral / težko predstavlja / če sploh / da bi se tako ponižal

  • Stvari

    Primož Čučnik

    razgradljiva ribiška mreža / tri brezna / tri slive / različni nogavici

  • Prehodnost

    Luka Višnikar

    Rahločuten je veter, rušilen, / ko neopažen v svet se podtika, / ogenj, ki iluzijam je vrag

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.