Grdi ljudje z lepimi navadami

Pesemist

Tako vsakdanji je, tako naš,
tako prepolno ga je,
da ga ljubimo iz dna sovraštva.
Meglica v omrežju,
napaka pri deljenju,
tako zlajnan in nov – ker smo vedno,
v novih časih,
tako naš, Naško Toplikar, pesemist.

Oblaček, ki ga trga in prebada,
delavnost, strela –
občutek, tesnilo,
za grlom lev, blebet,
hasta luego, mon ami,
volevi la bici, adesso pedala.
Daljnoviden in
skrajno pozabljiv,
ve kaj bo počel naslednjih 12 ur,
naslednjih 24 ur, 48 ur,
ne spomni se, kaj je počel,
zadnjih 12 ur,
zadnjih 24 ur, 48 ur.

»A ste sploh razumeli, kaj sem vam do zdaj govoril?«
Še do včeraj sem bil nekdo povsem drug,
lepo je delati spomine.
Iz napetosti i-z-g-u-b-i-t-i,
iz gub biti – tako se ločiš od ostalih,
iz zgub biti – tako si postal,
izgúbiti – izdolbsti si lica, apnenec, vrtača.
Po dveh urah sem takoj razumel,
kisel in zrel,
potem me ni več brigalo za vašo,
svobodo – enakost.
Z navihanimi štrclji,
s prav malček, malo kože povrhu,
žanjem milino,
sveže kaplje,
znoja – joka.

Lepo je delati spomine,
težko je sejati družino,
če rabiš zveri,
ves čas.

»A ste sploh razumeli, kaj sem vam do zdaj govoril?«
Lepo je delati spomine,
a noben spomin na delo ni lep,
neprestano delo,
tudi ko ni, je delo,
in ko hočem biti za uro ali dve sam,
tudi to je delo,
biti sam je delo,
spoznavati se, je delo,
eno samo delo.

— Ko sem bil X sem molil,
da bi prišel v nebesa,
zdaj, ko sem N,
molím svoje znanje,
da bi prišel skozi mesec,
v luno, drugam. —

»No, dobro jutro, upamo, da vam je mesec inducirane kome koristil!«
Spočil sem se, napolnil.
»Tu je posoda, v katero ste bruhali jeklo.«
Spomini.
»Ampak, zakaj ste slabe volje?«
Rabim, rabim, rabim kavo in riževo mleko.
»Zakaj niste veseli?«
Povlecite nit, ki mi visi za ušesom,
rad bi spet spal.

»A ste sploh razumeli, kaj sem vam do zdaj govoril?«
Hruškaste mavrice, čebele, netopirji
in črkasti pesemisti.
Z enim klikom zapreti,
gobec imeti, prav
po pavje zakašljati:
vampi z volitvami.
»Še en deci, potem pa domov!«
Ljudje.
In zjutraj vse od začetka,
lajna na lajno,
slovenskih fantov tibetanski mlinček.
Popokali so šivi,
smejim se z rano uro,
ker dobro vem,
ker sem prepričan,
da vas imam neskončno

— »Dar, dar, dar,« so stari bogovi mleli spomine.
»Ard, ard, ard,«so se med mletjem spominjali spomini. —

r-a-d.

Zvečerilo se mi je pred očmi

Rodniki in sodniki,
prekletstvo,
sorodniki,
kislo
kraljestvo,
kumarice
vložene za
statistiko.

Očistili so vrata zaznavanja,
drgnili so in se neskončno zadevali
v debele mehke grudi duri.

Odprli smo ta, nesrečna vrata
in izkazalo se je, da so stvari zares
takšne kot so: stvarno stvarne.

Namesto vrat smo v
dobri veri namestili
tekoča ogledala.
Raje slabo živ kot dobro mrtev.

Včeraj me je obiskal sorodnik iz prihodnosti.
»Hočem, hočem!« je kričal.
»Ne kregaj se s človekom,
ki bo v sredo hotel preskočiti vrsto
in ne razlagaj mu tvoje neumne teorije vrste, ker
nočem imeti štrlečih ušes!«

Teorija vrste:
1. Uskok vpraša vse, če se strinjajo, da gre prvi.
2. Dogovori se z X v vrsti, da zasede njegovo mesto, s tem, da gre ta na konec vrste.

Samo še idiotski sorodniki iz prihodnosti so se manjkali.

Toliko o vratih in ogledalih
in puščanju krvi.