nešto kao da sem psihopatka / sezoni graha je potekel rok pred dvema letoma / letos semena ne klijejo

bliže / ob stajati v nežnos / ti

Eni me ljubijo, drugi skrivaj sovražijo, nihče pa se mi noče zameriti. In k meni pridejo oboji. Veliko zgodb poznam. In ljudi. Le uho jim moraš posoditi, in potem ti jedo iz roke.

zajahala bi predmestje / in ga s sulico nabodla / na mesec

včasih rabiš / samo / delec / da ga opazuješ

Kar je bilo, ni bilo, ni bilo / kot prozorna mreža, / napeta čez morje

Avtobus je bil mrzel in čisto prazen. Bil sem edini potnik. Šofer mi je jezno izročil vozovnico, brez besedice. Razumel sem ga; tudi jaz sem si znal predstavljati veliko prijetnejše preživljanje svetega večera.

»Genialno,« je rekel. »Iz tega pa res lahko narediš dobro zgodbo.« »Se ti zdi?« sem dejala na videz zainteresirano. Ni se mi zdelo pomembno, ali mu je všeč ali ne. Vedela sem, kaj moram storiti. Ljudje vedno vemo, kaj moramo storiti.

Ni vse v pripravi kovčka. Treba je spakirati sebe, se dobro obleči.

Gerard in Rebecca sta postala brat in sestra po viharju gorja. Vsak ga je izkusil po svoje, Gerard v eni in Rebecca v drugi hiši. Dve leti srditih prepirov, sporov in sporazumov, novih začetkov, polomij in pobotanj, sklepnih žalitev in zavrnitev sta bili žgečkljiva predstava, ki sta jo pritajeno spremljala.