neobvladljivost / lastnega popoldneva / nad silo reke / vztrajna vzdržnost / razočaranja / ta nenehna pretočnost

Od tukaj vidim čisto majhen kos neba.

otroška staja brez zunanjega roba / brez kretnje zaškriplje v mečih

Spraševal sem se, kako izgledajo Kristinina jajčeca, ali bi opazil kaj nenavadnega, če bi pod mikroskopom spremljal delitev njenih celic. Moji spermiji gotovo izgledajo običajno. Kot spermiji kateregakoli moškega. Obstal sem in se zamišljeno zazrl v vrsto piškotov, preden sem se skupaj s tatarskim biftkom in steklenico črnega pinota odpravil proti samopostrežni blagajni.

na noč ko se je jug predal sem tekel po jopič za levona helma

“Dam ti šestdeset sekund! Niti sekunde več!” “Kaj?!” “Si gluh? Ali neumen?”

včasih bi bil / vesoljec / potreben, da /razkosa človeka

Spustil se je na levo koleno, me pobožal po laseh in rekel: Zapomni si, mala, nikol v žiulenju se ne pusti zjebat nobenemu moškemu, da se neo končalo takot s tvojo materjo!

Noč ne more pokriti dneva s plaščem pozabe. Dneva, kot je bil ta, ki leži na tleh, kakor truplo obkroženo s policijsko kredo, pa niti v sanjah. No, v sanjah še posebej! Še posebej ne! Naše majhno življenje je obkroženo s spanjem, in ko v sanjah iščemo pozabo, tam najdemo sebe in svoj lastni spomin.

»Zakaj pa je ta stric tukaj? Gugalnice niso za debele strice,« je izustila deklica in pri tem očitno ignorirala dejstvo, da niti njena mati ne spada v lahko kategorijo. Obenem je Jaki namenila pogled, ob katerem ga je od jeze zaskelelo po vsem telesu. Če bi imel v tistem trenutku pri sebi kakršenkoli oster predmet, bi ga mali avši zapičil naravnost v vrat