ko te razgnezdi človek

štiri pesmi

Dejan Štiglic

ko te razgnezdi človek

včasih bi bil
vesoljec

potreben, da
razkosa človeka

, namesto da

E.T. kliče domov brez
4G+ povezave.

ljubim te, .si

zelena, ki te
cepim

, moja si –

do strasti, ki
boža korak

v abstinenco
in

armageddon.

kot dež napove Sonce

otopelo je
spektakularno

, boli samo
zmeraj –

nasmehnila je
frazo

brezčasnega,

samo zato, da me je počrnila

v
odprt konec.

ne morem ti reči zakaj ogenj ne poteši

odneham
z najboljšo
od

preciznosti
, zvrtan iz

glasu – v,
med,
ob,

za.

urgentno vidim
(brez okusa)
nov zorni kot

okoliščine

, položene počivat.

mogoče se takrat, ne
zdaj,
življenje odvozla
in

razuganka.

O avtorju. Dejan je samostojni čečkač, ki ne zna pisati o lepih stvareh. Njegov talent leži v obračanju svetlobe na glavo. Je robot, ki je kreatura mesa in kosti. Včasih zapiše laž; nato jo samocenzurira v abstrakt. Verjame, da je nemogoče samo izraz lenobe. Nima veliko navdiha, ima pa disciplino. Piše, ker … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tri pesmi

    Tadeja Logar

    prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

  • Ponte Rosso

    Anja Pečjak

    zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena / in se davi // davi se / oči padajo iz jamic // davi se / visi v zraku obešena za kolke / in se davi

  • Triptih za žalost

    Bojana Jovićević

    Iz odprtin za oči mi je prilezla velika debela vrv. / Bilo me je strah. / Ugotoviti poškodbe / poiskati škarje / zaviti v rjuhe / si rečem.

Izdelava: Pika vejica