Prebudil sem se na levem boku in se zvalil z ženine fotografije. Zametek glavobola me je pripeljal do spoznanja, da se bo omotična sedanjost, ki se je začela že zjutraj, podaljšala v zdajšnji zgodnji večer.

Vsako leto težje napišem pesem.

Notri si postavila medvedka / in z narejenim obrazom, / z ukradenim glasom zagodrnjala.

Bedak me je imel zares rad. Ne vem, zakaj si je to zaslužil. Verjetno zato, ker so ga moje zlovešče skrivnosti nenavadno privlačile. Ker jih je hotel razsvetliti. In ker je bil tako otroško naiven, da je mislil, da jih lahko.

michel platini ne bo nikoli niti okusil korupcije / kakršno sem zmožen proizvesti na my managerju

Seveda vzorci iz družine v tebi pustijo posledice. So nekaj, kar ti je domače in udobno. Lahko jih sicer obsojaš in poskušaš čim bolj ozavestiti, a prav daleč od njih ne boš šel.

Preprosto so zapustili gozd. / Vsa čreda se je počasi / podala proti mestu.

iz veveric bodo v pomanjšani resoluciji prišle hrušice / in slišal boš samo sosedin glas oče ti je bil lep / kot marlon brando

In pomisliš na besede, toliko besed, nekatere izrečene, druge ne, mnoge izrečene zgrešeno, pri čemer je vrzel med sinapsami in usti tako pogosto zapolnjena z napačnimi občutji, z napačnim naslovnikom, besede zaradi besed, kako izpadejo v knjigah, in vsa skozi leta zgrešena branja, tvoja nič manj kot kogakoli drugega.

kjerkoli obsediš te zaznamujejo le letnice lesenega trenutka