Mesta

mesto tujosti

v praznem prostoru
nevidnost pogosto
rani
poškoduje
odzvanjanje bolečine
in žarči
pepelnat kremen

hermetičnost
hic et nunc
gladi ostrino

ko ureže
vedno priteče
kaplja mnogih barv

edinstvenosti
se ne prepozna zlahka

priplazi se skozi
posvetilo časa

mesto metropol

tu izgubiš ime in najdeš obraze
prenašaš koprenast zrak
in črpaš drobir stavb

majhen pospremiš
bivanjsko odhajanje
za brstenje mitov

zvoki metroja
prekinjajo posedanje na klopci
ki je kot vgraviran imenik sveta

pločniki se zdijo kot zidovi
nakazujejo spokoj izkušenj
in iz okrušenih robov sili
želja po prehodu preko

ogledovanje izložb je kot očesno plezanje
po vejah steklenih dreves

avtobusi prihajajo in pobirajo zgodbe
Munchovih krikov

če prisluhneš vremenu
slišiš
da občasno dež
v svojih lužah skriva
mladost

mesto začetka

v neznanem stopaš počasneje
in ugibaš o previdnosti ljudi
jesen je dokaj podobna že znanim barvam
nebo je enako prilepljeno v dan
tvoj utrip se celi s predihom tišine
a vseeno gradiš pogled v zazrtost ritma
na tleh prepoznaš svojo senco
in bos stopiš vanjo
oblikovan si s podpisom koraka
in pozabiš na preteklost

v bližajočem se pršenju
zabeležiš odmev
in stečeš v strpen prepad –
 prečiščen

mesto umetnosti

iz okvirjev
čarobnost
prestavlja podobe
v praznem prostoru
in jih poseda
v zabrisane nihaje
pogledov

utrinki
 linije
 vrzeli platen
 patine barv

vse so elementi
negibne otopelosti
ki dozori
v narasli vodi

in se kot
požirek
razlije
v dejstvu
 svetlobe

če si edini obiskovalec
lahko prvinski prisluh
splavi tvoje morje

in zaporedje senc
prebudi vrelec
slane kaplje

 spočit izliv
omokri čopič

mesto preživetja

v minuti živiš kot kazalec
in z vsakim dnem te je manj
zazrt si v žleze dihanja
in občasno se zdi
da pristajaš na odtekanje življenja
ki se peni v razmazanem jutru
vsesavaš se v spomin časa
in tiktakaš kot korenina
lastne hoje

kjerkoli obsediš
te zaznamujejo le letnice
lesenega trenutka