Mesta
Dušan Marolt
mesto tujosti
v praznem prostoru
nevidnost pogosto
rani
poškoduje
odzvanjanje bolečine
in žarči
pepelnat kremen
hermetičnost
hic et nunc
gladi ostrino
ko ureže
vedno priteče
kaplja mnogih barv
edinstvenosti
se ne prepozna zlahka
priplazi se skozi
posvetilo časa
mesto metropol
tu izgubiš ime in najdeš obraze
prenašaš koprenast zrak
in črpaš drobir stavb
majhen pospremiš
bivanjsko odhajanje
za brstenje mitov
zvoki metroja
prekinjajo posedanje na klopci
ki je kot vgraviran imenik sveta
pločniki se zdijo kot zidovi
nakazujejo spokoj izkušenj
in iz okrušenih robov sili
želja po prehodu preko
ogledovanje izložb je kot očesno plezanje
po vejah steklenih dreves
avtobusi prihajajo in pobirajo zgodbe
Munchovih krikov
če prisluhneš vremenu
slišiš
da občasno dež
v svojih lužah skriva
mladost
mesto začetka
v neznanem stopaš počasneje
in ugibaš o previdnosti ljudi
jesen je dokaj podobna že znanim barvam
nebo je enako prilepljeno v dan
tvoj utrip se celi s predihom tišine
a vseeno gradiš pogled v zazrtost ritma
na tleh prepoznaš svojo senco
in bos stopiš vanjo
oblikovan si s podpisom koraka
in pozabiš na preteklost
v bližajočem se pršenju
zabeležiš odmev
in stečeš v strpen prepad –
prečiščen
mesto umetnosti
iz okvirjev
čarobnost
prestavlja podobe
v praznem prostoru
in jih poseda
v zabrisane nihaje
pogledov
utrinki
linije
vrzeli platen
patine barv
vse so elementi
negibne otopelosti
ki dozori
v narasli vodi
in se kot
požirek
razlije
v dejstvu
svetlobe
če si edini obiskovalec
lahko prvinski prisluh
splavi tvoje morje
in zaporedje senc
prebudi vrelec
slane kaplje
spočit izliv
omokri čopič
mesto preživetja
v minuti živiš kot kazalec
in z vsakim dnem te je manj
zazrt si v žleze dihanja
in občasno se zdi
da pristajaš na odtekanje življenja
ki se peni v razmazanem jutru
vsesavaš se v spomin časa
in tiktakaš kot korenina
lastne hoje
kjerkoli obsediš
te zaznamujejo le letnice
lesenega trenutka
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.