Brez pristanka
Nika Štumberger
Zrenje z nezaupanjem v nevidno, preizpraševanje poti, nezmožnost misli, ki bi se rada nečesa spomnila. Kako uničiti plastičnost sveta s konico noža. Rezati tenko, skoraj milo, skoz in skoz, zarobiti resnico. Ambicije izgubljenih kot kuga na platnu, neki film, ki se vrti brez prestanka, brez prestanka, brez pristanka na obali. Kot brodolomci z razmočenimi prsti in majavim trebuhom. Roke, ki se držijo strani plovila, strani telesa, edine trdne oblike. Kot v lupinici, ki jo premetava, brez zaupanja, brez spomina, brez cilja. Morje kot edina domovina, mogočna in na videz varna v svoji temi. Nič ni močnejše od zibanja maternice. Ko se slučajno razpre, površina, zamenjam pesek za sol, kamen za kapljo, zabloda. Plovem naprej, slutnja v meni na konici konice noža.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.