Kaj, če se državno gospodarstvo danes med odhodom od doma in prihodom z vlakom v Leeds, v Travelodge Leeds, sesuje

Rustikalno popoldne. Sonce posije le za toliko, da te zmede. Dovolj poležavanja, zanič čajev in slabega zraka. Dovolj vsega; neba in ptic in rož, si rečem in hodim do jezera. Pravzaprav si ne rečem ničesar. Vidim megleno, ker nimam leč. Nosim moder pulover, ker sem žalostna. Vame se zaljubi labod; gotovo, ker plava proti meni. Ne mara ribiča. Danes ostajajo le ribiči, nema gladina vode in nečloveško sivo nebo. Jaz z dežnikom, ki je zložljivPreberi

Mož vedno nosi sabljo, ženska pa nož. Psi ližejo njihov strup in le s težavo postanejo nestrpni. Vidijo, toda ne slišijo. Zaspijo na tepihu, še preden pride noč, odblesk in brnenje. Čas za britje dlak in omočena vrata kabine. Sablja. (Ga gleda.) Koža. Vroč zrak in mrzlo minevanje časa. Samota, sestanek, sramota, jutri pa dvoboj na cesti. Kdo se ne bo na lepem branil vsaj s strupniki, kot kača, ki jo vržejo na led? AliPreberi

Sprva so nevidni. Slišiš njihovo prisotnost, kot zvok visokega letala ali v vetru pridušene nenadne jate. Njihov namen je presenečenje – ujeti plen z dvignjenem vizirjem. Tako si, še preden vstopiš v njihove sobane, obsojen na beg. Ko te kamenjajo s svojimi telesi ali se izstrelijo iz zraka kot zlati naboji, takrat spoznaš, da se je treba bati tudi stvari, ki so manjše od mezinca. Zapletajo se ti v lase in vztrajajo ne glede naPreberi

Ko se je mladi James Cagney zvrnil med vrati in padel v prostor, tako rekoč oblečen v polivinil, se nisem posebej spraševal, kaj se dogaja. Gledal sem iz napačnega zornega kota in nisem bil sposoben pomisliti na gledalce, za katere je James čisto zares umrl. Najbrž so nosili rože v Stanfordville celih 55 let prezgodaj. Ta zgodba se nenehno ponavlja. Prvi Topalović, drugi Topalović, tretji Topalović, četrti Topalović, peti Topalović. Pet Topalovićev in nobene ženske.Preberi