Ko spomin postane preveč gotov

Veronika Simoniti je pisateljica in prevajalka. Doslej se je podpisala pod dva romana; za Kameno seme si je leta 2015 prislužila nominacijo za kresnika, isto nagrado je leta 2020 osvojila z Ivano pred morjem, ki je z avtoričinim tretjim romanom Kako umirajo ladje dobil svoje nadaljevanje. V pripovedi, ki je postavljena v sedemdeseta, sledimo Ivanini hčeri Pini, ki se spominja izleta v Grčijo s partnerjem Urbanom in prijatelji oziroma sodelavci iz gledališča. Spomine na izlet avtorica dodatno plasti z dogodki, ki so Pino ključno zaznamovali: od odraščanja ter družinskih odnosov do težav v partnerskem razmerju in naklonjenosti do Urbanovega prijatelja Timona. Oba moška lika sta tudi nosilca nasprotja med dionizično temnim (Urban) in apolinično svetlim (Timon) – do tega kontrasta še pridemo.

Pred nami nastaja mozaik spominskih drobcev, ki sestavljajo podobo glavne junakinje, njenih strahov, upanj in posledic, ki jih s sabo prinesejo težke življenjske odločitve. A morebiti je ta podoba kar preveč umetelno celovita, sklenjena in dokončna. Naj razložim: pisateljica roman spočetka zastavi zelo ambiciozno, kot pripoved, ki bo govorila o topografiji spomina, njegovi nezanesljivosti ter dejstvu, da ga lahko oblikujemo oziroma fabuliramo, (ne)zavedno kaj pozabimo ali dodamo. Vse našteto je spretno in koncizno predstavljeno na začetku romana, kot da bi si pisateljica pripravila tematski peskovnik, znotraj katerega bo lahko vzniknila njena pripoved.

A preden si ogledamo, na kakšen način avtorica unovči zastavljeno problemsko polje, predlagam, da se lotimo ključnega predmeta problematizacije zanesljivosti spomina – likov in njihovih odnosov. Pina je mlada emancipirana intelektualka, ki se zaplete v razmerje s starejšim Urbanom, dramatikom in predavateljem režije na AGRFT-ju, ki umetniško povprečnost spretno maskira z ekstrovertirano in suvereno držo. Druži ju strast do gledališča, sicer pa njuno življenje določajo intelektualni ter ustvarjalni užitki in malomeščansko udobje. V pisanju Veronike Simoniti je zaznati precejšnjo idealizacijo tega življenjskega stila, pa tudi časovnega obdobja sedemdesetih, v katero je zgodba postavljena. Vse skupaj na začetku deluje kar preveč prisrčno, a z razlogom.

Pinin odnos z Urbanom je namreč zastavljen kompleksno in večplastno. Začne se (kot je pričakovati) sanjsko, a sčasoma se Urban vse bolj umika v svoje delo in vse manj časa posveča negovanju razmerja, s čimer avtorica doseže lep kontrast in razvoj (zgodba se od svetlega pomika proti temnemu). Junakinja milo prenaša Urbanove muhe, še najhuje je takrat, ko mora komentirati njegove drame v nastajanju; to slalomiranje med Scilo in Karibdo je vnaprej obsojeno na propad, saj se ne kritika ne pohvala nikoli ne izkaže za pravilno izbiro. Urban in Pina sta torej spretno razdelana, želel sem si le, da bi z enako slikovitostjo pred mano zaživela tudi gledališka druščina, s katero gre par na izlet po Grčiji, a njuni kolegi delujejo bolj medlo, pogosto jih določata en samcat atribut ter specializirani poklic znotraj gledališča, ki ga opravljajo.

A stranski liki so v zgodbi bolj kot ne ozadje, na katerem lahko vznikne čustveni svet pripovedovalke, zato zares velika škoda pri tem ne nastane, nasploh pa vse skupaj lahko odpustimo, ko se prebijemo do tretjega poglavja romana, v katerem avtorica izvede premeten in premišljeno nastavljen obrat. Če je tekom izleta Pinin in Urbanov odnos – z izjemo kakšne nepomembne zamere ali nesporazuma, ki so del vsakega razmerja – zvečine predstavljen kot harmoničen, pa za tem, ko njuni gledališki kolegi odidejo in potovanje nadaljujeta sama, prikaz njunega odnosa postane precej bolj zlovešč, to občutenje se nato razlije oziroma prepoji vse pore pripovedi. Nasprotje med dionizičnim in apoliničnim je tu res mojstrsko nakazano, jukstapozicija oziroma brezno, ki zeva med njima, roman dobesedno preseka – na del, ki je svetel, in del, ki je temačen, kar se povezuje tudi z že omenjeno svetlo-temno karakterizacijo Urbana in Timona; vsekakor je to moment, v katerem roman resnično zasije.

Pina in Urban naenkrat nista več power couple, intelektualca in ustvarjalca, ki sta življenje posvetila iskanju lepega, temveč globoko disfunkcionalen par, ujet v peklu počasnega razkroja. Še najhuje je, da njun odnos vsemu navkljub kdaj pa kdaj še vedno presekajo svetli, razposajeni trenutki, ki zakrivajo dejstvo, da se je vse skupaj že pred časom sesirilo. Velike zamere iz preteklosti se v majhnih, a zaradi tega nič manj nedolžnih zbodljajih manifestirajo v sedanjosti in terjajo svoj dolg, kot bi se na njuni barki nabralo preveč skupne zgodovine, pod težo katere zdaj toneta na dno.

Če bi avtorica bolj suvereno problematizirala Pinino retrospektivo, bi bil pred nami resnično vrhunski roman, glede na vso nakazano relativizacijo spominske zanesljivosti, s katero se seznanimo na začetku pripovedi, bi upravičeno pričakovali, da bo Pinina pripoved polna vrzeli, zamolkov, odvzetih in dodanih detajlov. Toda vse skupaj deluje preveč dokončno oziroma kot edina možna resničnost, kar je zamujena priložnost, saj bi bil roman mnogo bolj intriganten, če bi se bral kot zbledela, neštetokrat presneta informacija na spominskem traku, ki v svoje vrzeli pripušča pluralizem resnic.

Kadar se avtorica loteva tematike izmuzljivega, lažnivega spomina, ta obstaja zgolj kot objekt oddaljenega preučevanja. Obdelan je deskriptivno, Simoniti nanj sicer opozori in razkriva njegove idiosinkrazije, nikoli pa ga zares ne prikaže. Iste specifike spomina, ki jih omenja na začetku romana, niso organsko prisotne v samem načinu pripovedovanja, zato ne pride do popolne sinergije med vsebino in obliko. Roman, ki je nezanesljivost spomina uspešno združil z načinom pripovedovanja, ki ga določa pluralizem resnic, nameščen v votlinah (ne)namerne pozabe, je Težka voda Pie Prezelj.

Pogrešal sem, da bi avtorica konkretneje relativizirala tudi Pinin odnos do lastne resnice. Četudi kdaj bralcu prizna, da v njenih spominih zeva vrzel, se sčasoma vedno spomni pozabljene epizode, ki v sosledju dogodkov njenega življenja dobi status absolutne resnice. Po mojem mnenju bi Pina delovala bolj ambivalentno in zanimivo, če bi avtorica vanjo položila različne, kontradiktorne spomine na isti dogodek in ji potlej izmaknila kompas.

Retrospektiva glavne junakinje je preveč izčiščena, premalo je zmede, preveč gotovosti, njena resnica je enoznačna, platonistična. Spomin je namreč kompleksnejša stvar: je polifon, neujemljiv, sfabuliran, spreminjajoč se, in to je tisto, kar romanu zmanjka. Vseeno je pred nami občuteno spisana pripoved, Simoniti je vešča karakterizacije in grajenja odnosov – odnosi so v svojem nihanju med svetlim in temnim srčika pripovedi. Prav kontrast med dionizičnim in apoliničnim dela zgodbo še posebej intrigantno; najbolj zanimivo pa je morda to, da ta jukstapozicija nikoli ne seže do same Pine, je zgolj predmet ljudi, ki jo obkrožajo. Pina ni ne svetla ne temna, je most, ki povezuje skrajnosti, je prevodnik, ki v sebi lahko nosi tako lepoto kot bolečino obeh strani.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.