Pot do strahote, Sraka in Časovnih grobnic

Je v tistem trenutku vsestranskega vedenja znova preživel svoje življenje v vseh odtenkih poželenj, skušnjav in vdaje? Vsekakor je šepetaje kriknil nekakšni podobi, nekakšnemu prividu – kriknil je dvakrat, z glasom, ki ni bil več kot dih – »Strahota! Strahota!«
– Joseph Conrad: Srce teme (prev. Mart Ogen, 2004)

V času velikih medplanetarnih napetosti Srakova cerkev odobri poslednje romanje v Časovne grobnice planeta Hiperion. Sedem romarjev (osem, če štejemo še dojenko!) se odpravi na pot, ki bo (morda) izpolnila željo enemu in (morda) pomenila bolečo in brezizhodno smrt na bodicah črnega drevesa za vse druge. A le morda … kakor pri vsem, kar ima opraviti s Srakom, Časovnimi grobnicami in planetom, poimenovanem po pesmi Johna Keatsa, nič ni zagotovo. Romarji so drug drugemu tujci in vsak ima svoj razlog za to samomorilsko odpravo, ti razlogi pa se v romanu postopoma razkrijejo skozi zgodbe (lahko bi rekli celo novele), ki jih liki pripovedujejo – ne le da bi si na poti krajšali čas, pač pa v upanju, da bi v njih našli kakršnokoli vez ali namig, zakaj je cerkev izbrala prav njih in kako se izogniti usodi, ki jih čaka ob koncu romanja.

Vse to zajema roman Hiperion, ki pa ga je ameriški pisatelj Dan Simmons že na samem začetku zasnoval kot prvega od dveh delov širše celote. Žanra fantazijske literature in znanstvene fantastike sta nasploh znana po serijah in sagah romanov, ki pa so, kot sem skušal pokazati v svoji seriji kritik o Peščenem planetu, svojevrstna forma s svojimi izraznimi možnostmi in omejitvami. Ker pa sem to, da je Hiperion le prvi del širše zgodbe, izvedel, ko sem ga že prebral v celoti, sem ga bral kot samostojno in zaključeno delo. In ker lahko v svojem pisanju izhajam le iz lastne bralske izkušnje, se vprašanje torej glasi, kako Hiperion učinkuje kot zaključen in samostojen roman.

Lebdeči ventilatorji, uglašeni s šibkimi magnetnimi polji planeta, spinske ladje, Obstranci, vizumski čipi in potopne simulacijske jasli – s takšnimi in podobnimi izrazi roman ne skopari, v povedih pa jih rabi na način, ki spodbuja misel, da je vse to likom v romanu vsakdanje in znano. Pojave, ki se teh izrazov držijo, romanu pogosto uspe razložiti na intuitiven način, v navezavi na zgodbo – obsežni opis delovanja in notranjosti velike drevesne ladje in vseh njenih številnih soban in prostorov roman tako denimo sklene s pripombo, da je vseh potnikov skupaj le šest, kar pa v zgodbi ustvari zlo slutnjo in dvom: Zakaj ni potnikov več? In tudi kadar razlage pojavov niso ključnega pomena za zgodbo, ustvarijo edinstveno atmosfero in vzbujajo vtis živega in zanimivega sveta. Svet Hiperiona se z vsakim tovrstnim opisom postopoma polni, bralec pa z njim postaja čedalje bolj seznanjen in v njem posledično laže opazi tudi, kako zelo se človeška narava vse od časa Stare (naše) Zemlje sploh ni spremenila. Kolonializem še vedno deluje na podoben način, le da v Hiperionu na ravni planetov, birokracija se je očitno tesno oprijela človeka, ko je odpotoval in poselil vse mogoče kraje med zvezdami, še vedno je mnogo premnogo razlik v premoženju med sloji, razni mediji o nesrečah še vedno poročajo na senzacionalističen način in na področju knjižnega trga določene založbe prodajno uspešnost še vedno vse preveč zgrešeno enačijo s kvaliteto.

Svet Hiperiona skozi roman postane še kako podoben našemu, kljub temu pa nekatere stvari ostajajo tuje in brez razlage, in ravno na tem roman učinkovito gradi občutek strahote. Srak sam je opisan kot velikan iz črnih trnjev in z rdeče žarečimi očmi – kaj točno je in kaj je njegov namen, roman nikdar ne pojasni, ker odgovorov nihče ne pozna. Zakaj je do nekaterih ljudi prizanesljiv? Zakaj ga Srakova cerkev imenuje »Gospodar bolečine«? Zakaj želi, da pesnik konča svojo pesnitev, ki so jo navdihnili Srakovi umori? Zakaj nekatere svoje žrtve odnese s seboj in žive obesi na trnje velikega drevesa? Odsotnost odgovorov poudarja tujost in neznano, ki ga Srak pooseblja, poosebljajo pa ga tudi Časovne grobnice in njihovi črni labirinti, ki so njegov dom: »Labirinti so bili izkopani … izkopani v rove … ustvarjeni pred več kot sedemsto petdeset tisoč standardnimi leti. Podrobnosti so bile vedno enake, njihov izvor vedno nepojasnjen.« Obstaja sicer nekaj teorij, ki jih roman predstavi, a nobena od teorij ne zmore sklepati, kdo so bili graditelji in »zakaj so namenili stoletja tako očitno brezciljnemu inženirskemu podvigu. […] O graditeljih labirintov se ni ohranila nobena legenda, preživel ni noben artefakt.« Poleg tega v grobnicah in labirintih ni nobenih hieroglifov ali run, s pomočjo katerih bi lahko človeštvo prišlo do boljšega razumevanja – graditelji so pustili za seboj »skrivnosti in nejasne artefakte, a nobenega jezika. Nobene besede.« In čeprav arhitekturne skrivnosti in nejasni artefakti spominjajo na nekaj znanega, od znanega tudi odstopajo, kar pa še podkrepi občutek tujosti in posledično strahote ob nezmožnosti razumevanja ter popačenosti nečesa, kar nam je znano: »Sfinga, čeprav bitje, izklesano iz kamna, ni bilo ne človeško ne levje; morda sploh ni bilo bitje, čeprav so gladke linije na kamnitem monolitu namigovale na obline živega bitja, in razširjene okončine so spominjale na krila.«

Vse to torej prispeva k občutku strahote, vendar pa lahko strahota svoj naboj v celoti izrabi šele, ko vstopi v odnos z ljudmi. Bralec osebe v zgodbi najprej spozna kot zunanji opazovalec in jih lahko celo sodi po njihovih kretnjah in odzivih, nato pa jih drugega za drugim skozi zgodbe spozna na oseben način in jih lahko posledično tudi razume ter jim celo odpusti določene odzive. Ko romarji pripovedujejo vsak svojo zgodbo, prenehajo biti tujci in postanejo žrtve strahovitih stikov z neznanim, zaradi česar so bili soočeni s postopno izgubo svojih otrok in partnerjev in celih svetov, navdiha za pisanje in smisla življenja. Postopoma postanejo živi ljudje, ki so utrpeli nesreče, ki nosijo mnoga obžalovanja in so se znašli v vesolju, ki ga ne razumejo več in v katerem ne morejo najti miru. Pri tem na površju strahote kot soj na gladini temne vode poblisnejo utrinki človeškosti, hrepenenja, ljubezni in neizpolnjenih želja.

Obstaja pa še ena oblika strahote. Resnična in največja strahota tega prevoda so kalki, kot sta »ni naredila prekleto ničesar« in »enega teh dni«, ter občasne angleške stavčne strukture. Hiperion je klasično delo znanstvene fantastike, vrh tega pa je literaren po vsem merilih (kar je za žanr znanstvene fantastike vse prej kot samoumevno), in tokrat ga lahko prvič beremo v slovenščini – toda vsakič, ko se je v romanu pojavil kalk ali za slovenski jezik nenaravna stavčna struktura, se je moja vživetost v pripoved nasilno prekinila, to pa bi lahko marsikaterega resnega bralca celo odvrnilo od branja in v zvezi s Hiperionom pustilo grenak ali pa vsaj mlačen priokus. V svoji kritiki Razpotja krokarjev sem pred časom omenil tudi esej Ursule K. Le Guin »Poti pobega« (»Escape Routes«), v katerem je zapisala, da lahko žanrska literatura postane intelektualna, estetska in etično odgovorna, le ko jo kot tako tudi obravnavamo – to pa v primeru prevoda velja tudi na ravni kulture jezika.

Hiperion sam po sebi vsekakor je intelektualen, estetski in etično odgovoren. Roman je omembe vreden in izstopa iz žanrskih okvirov že zaradi svoje mozaične forme vloženih zgodb in okvirnega dogajanja, zaradi česar so ga že mnogi primerjali s Canterburyjskimi povestmi Geoffreyja Chaucerja. Poleg tega je Hiperion še posebej uspešen v vzbujanju občutka strahote, ki se skozi roman stopnjuje, saj liki z vsako pripovedjo prispejo bliže črnemu hramu tujosti, ki je zadnja postaja njihovega romanja, vendar pa končnega cilja tega romanja roman nikdar ne razkrije, in če Hiperion beremo kot samostojno delo, nenadnega konca ne moremo preprosto odpraviti kot uvod v drugi del, v katerem sledi veliko soočenje s Srakom v Časovnih grobnicah, torej soočenje, ki smo ga kot bralci ves čas pričakovali. Smisel je v tem primeru treba iskati drugje, se ozreti nazaj in ga poiskati nekje med vsemi osebnimi zgodbami likov, ki so si delili pot, in iskati ga je treba tudi v poti sami. Skozi pripovedovanje zgodb so tujci postali znanci s skupno travmo srečanja s silami, ki so onstran človekovega razuma, in morda v Hiperionu kot samostojnem in zaključenem romanu teh sil ne bodo nikdar razumeli. Vse, kar ostane na koncu romana, so ljudje, ki drug drugemu niso več tujci, ki si zdaj zaupajo in so nazadnje pripravljeni skupaj vstopiti v grobnice in se v vsej svoji človeškosti soočiti s strahoto, ki jih čaka na koncu poti in ki bo bralcu ostala tuja, tudi ko bo knjigo zaprl.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.