Veščec nekoč in danes

Pred kratkim sem bral esej Ursule K. Le Guin »Poti pobega« (»Escape Routes«) iz zbirke Jezik noči (The Language of the Night, 1979), v katerem je pozivala akademike, naj o žanrih fantazijske literature in znanstvene fantastike pišejo kritiško in z vso strokovnostjo, saj da lahko le skozi obravnavanje tovrstne literature kot intelektualne, estetske in etično odgovorne to tudi postane. Od časa, ko je Le Guin spisala ta poziv, se je marsikaj spremenilo. Iz žanra, ki je bil v tistem času razumljen kot manjvredna in v nekaterih primerih celo škodljiva literatura in ki so ga obenem sestavljala velika literarna in kreativna dela, kot so Čarovnik iz Zemljemorja Ursule K. Le Guin, Tolkienov Gospodar prstanov, ali pa Dunsanyjev The King of Elfland’s Daughter (temu bi lahko že upravičeno rekli pesem v prozi, ki se pretvarja, da je roman), se je do 21. stoletja razvil žanr, ki se je otresel prvotnih konotacij, iz leta v leto pa ga v glavnem zaznamujejo romantične uspešnice in klišejsko ter okorno spisane knjige, ki v veliki meri spominjajo na fanfiction ter se ne zavedajo vseh zmožnosti in pasti žanrskega, pa tudi literarnega pisanja. Knjige, ki jih nikdar ne bi videli v resni žanrski zbirki, kot je Piknik založbe LUD Literatura, bolj marketinško usmerjene založbe pa jih v obetu zaslužka na račun priljubljenosti izpostavljajo svetu v svojih vitrinah. Žanrska literatura ni več razumljena kot škodljiva, ne izdaja pa se je tudi vedno nujno po načelih intelektualnosti, estetike in etične odgovornosti. Usoda vseh knjig je postala, da so tržno blago, to pa v še večji meri drži za žanr – kljub temu da se je ta v veliki meri otresel preteklih konotacij, je še vedno privlačen za veliko število ljudi in zato privlačen tudi za trg. Kljub tržnemu okolju, ali pa ravno zaradi njega, pa lahko fantazijski roman še vedno učinkuje, kakor je nekoč, kot trojanski konj, ki ima sicer videz nečesa, kar se bo prodajalo v večji meri kot denimo Dostojevski, a lahko v svoji notranjosti vseeno skriva vsa orodja za prevpraševanje resničnega sveta, njegovih zakonov, narave našega obstoja in obstoja družbe ter vseh drugih za človekovo eksistenco pomembnih vprašanj. Literarnost (v najširšem pomenu besede) ni le zmožnost fantazijskega dela – to je njegova odgovornost.

Mnoge velike fantazijske literarne umetnine črpajo svojo snov iz junaških pesnitev, pa tudi pravljic, obenem pa jih komentirajo in do njih vzpostavljajo distanco – zvrsti junaške pesnitve in pravljice nosita določene asociacije, ki pomagajo oblikovati pričakovanja. Ta pričakovanja pa lahko sodobne zgodbe nato ovržejo, da bi podale neko novo sporočilo ali spodbudile razmislek. V sagi Veščec poljskega pisatelja Andrzeja Sapkowskega so navezave na pravljice Hansa Christiana Andersena in bratov Grimm pogoste, pri čemer pa pravljičnost zamenja neizprosen realizem, kar pričara mračno vzdušje, obenem pa poudarja misel, da v človeški družbi ni vse tako preprosto in črno-belo kakor v pravljicah. Prva zgodba iz zbirke Meč usode, »Meja mogočega«, si v tem smislu izposodi junaški arhetip viteza na belem konju, ki porazi hudobnega in pohlepnega zmaja, arhetip pa nato obrne na glavo – zgodba pripoveduje o človeškem pohlepu, ki se ne zmeni za nobeno drugo živo bitje, še posebej če je bitje videti kot ogromen krilat plazilec in če govorice obljubljajo goro zlata. Vitezi se v tej zgodbi izkažejo za slavohlepne in sovražne, zmaj pa za častnega in plemenitega. Zmajev in vitezov, plemičev, začaranih v zveri, in morskih deklic, zaljubljenih v plemiče, Sapkowski v svojem pisanju ni uporabil, ne da bi se prej vprašal, kakšna pričakovanja bodo ti vzbudili in kako lahko ta pričakovanja ovrže, da bi bralcu podal sporočilo, pogosto povezano z osrednjo idejo sage – človek je lahko in pogosto tudi je bolj pošasten od resničnih pošasti.

Sapkowski v vseh svojih delih jasno in že na začetku razkrije, da je veščec nekdo, ki se ukvarja z iztrebljanjem pošasti, ki pestijo ljudi na robu civilizacije. To pa ni nobeno naključje. S tem že ob začetku svojih del ustvari pričakovanje, da bo bralec v zgodbi priča spopadom s pošastmi, kot so volkodlaki in štrige, ta pričakovanja pa se nato obrnejo na glavo, ko se še prepogosto izkaže, da pošasti zgolj branijo svoje ozemlje, v katero človeštvo posega, ko širi svoje meje. To osrednjo misel pa podkrepi tudi podoba vojne, ki jo je Sapkowski spletel skozi vse romane v seriji. Vojna se v resnici odvije v ozadju osebne zgodbe osrednjih likov, veščeca Geralta in njegove varovanke Ciri, a jo je ob branju skoraj nemogoče odmisliti.

Sprva se pojavi le posredno, v skrbeh trgovcev zaradi sprememb v ekonomiji ter v tožbah preprostih ljudi, ki so prepuščeni na milost in nemilost apetitom oblastnikov. Pa v konkretnih podobah opustošenja: »Za roke obešeni so viseli na drevesih kot tarče za puščice. Z iztaknjenimi očmi, kastrirani, z nogami, ožganimi od ognja.« Povsod je zaskrbljenost in povsod je strah pred vojno, ki v prvih romanih le preti in se v nadaljnjih uresniči, tedaj pa si vojna nadene nove podobe. Vojni dobičkarji s »plenilskim pohlepom«, ljudje, ki ubijajo za vsak primer, da jih kdo ne bi skrivaj izdal, vasi, komaj obnovljene od prejšnje vojne in zdaj ponovno razdejane, vkup zbrani ujetniki, ki jih konjeniki (njihov grb ni omenjen, ni pomemben) koljejo in jih njihovi konji mrtve teptajo, medtem ko dim iz goreče vasi reže v oči in se kriki dvigujejo do pečin, vedno manj »podobni človeškim glasovom«. Med vsem tem se vreme neprizadeto spreminja, občasni nalivi niso nikomur v korist in se tudi za nikogar ne zmenijo, vojni smrad pa privablja vedno več nestvorov, ki se hranijo z mrliči z obeh strani. Ko pa je vojne konec, njene posledice ostanejo in tudi te prispevajo k mozaiku podob: roparske tolpe, imenovane »hanze«, jezdijo od vasi do vasi, požigajo kmetije in si jemljejo, kar jim pride pod roke. Vsi, ki v teh krajih prebivajo, poznajo sloves najbolj okrutnih in iznajdljivih zločincev, pa tudi lovcev na glave, ki svojim žrtvam odžagajo glave in iz njih populijo »zlate uhane z dragimi kamenčki« kot »rozine iz testa«, medtem ko preživeli gledajo te prizore in so kot živali privezani na drogove, se tresejo, bruhajo in čakajo na šafot.

In tudi ob vsem tem romani vzpostavljajo dialoškost z junaškimi pesnitvami, pa tudi s številnimi drugimi fantazijskimi zgodbami, v katerih junaki v blesteči bojni opravi vodijo bele vojske v zmage nad najbolj sprevrženim zlom. Vojna se torej odvija v ozadju osebne zgodbe osrednjih likov, in četudi se bi se ti radi zoperstavili krivicam vojne, so le posamezniki, nemočni, da bi »rešili svet«, v tem pa odločno drugačni od junakov iz zgodb.

Na podlagi vsega tega se zdi, da je bilo zgodnje pisanje Sapkowskega programsko, da se je zavedal vseh potez in konvencij fantazijskega žanra ter jih v svojem ustvarjanju tudi aktivno izrabljal, se z njihovo pomočjo poigraval s pričakovanji svojih bralcev, vse to pa z namenom, da ne deluje le kot pobeg od resničnega sveta, ampak da skozi čarobno prizmo razkriva njegovo bistvo. Vse to pa je v najnovejšem romanu iz te sage odsotno.

Razpotje krokarjev je predzgodba, ki pripoveduje o začetkih mladostnega veščeca in protagonista vseh drugih knjig v sagi. Ambientalni opisi Geraltovega sveta in svet sam so morda najkvalitetnejše poteze tega romana. V ozadju osebne zgodbe veščeca vsemogočni oblastniki s pošastnimi apetiti pišejo zakone, gradijo ceste in premikajo meje svojih ozemelj. Civilizacija se širi, a ista sila napredka, ki bo poti skozi divjino napravila prehodne in varne, preganja učene ljudi in zdravilke, kar pa ustvari vtis, da se civilizacija žre od znotraj, da ni stanovitna in da so v njenem srcu barbarske poteze.

Svet romana je torej dobro zasnovan, vendar pa si posamezna poglavja vzamejo premalo prostora, da bi bralca vživela vanj ali poglobila vse kompleksnejše teme. Poleg tega pa nobena tema ali problematika zares ne izstopi kot osrednja, in zdi se, da je roman le nabor odlomkov naključnih in nedokončanih poglavij brez pravega naboja. K temu v veliki meri prispeva tudi karakterizacija mladega veščeca, ki je skoraj ni – veščec je v glavnem tih, edini opisi, ki namigujejo na njegovo notranje dojemanje dogodkov, pa so, precej v slogu celotnega romana, skopi. V romanu ga večkrat po krivem obsodijo in mu le redko plačajo za opravljene storitve, vendar to nikdar ne vpliva na njegov odnos do veščevskega poklica, kot veščec pa je pogosto tudi diskriminiran, kar na njem nikdar ne pusti trajnega občutka tesnobe ali odtujenosti. Nekateri starejši romani iz sage so si vzeli celotna poglavja za na videz naključne in obsežne pogovore ter filozofske razprave, ki so prispevali k poglabljanju likov in njihovih odnosov, zaradi česar so se ti zdeli tudi bolj prepričljivi. Tega v Razpotju ni, roman pa nasploh ne vzbuja vtisa, da je katerikoli od dogodkov ali odnosov mladega veščeca zaznamoval v kakršnemkoli pomenljivem smislu. To pa je še posebej problematično, saj naj bi bilo Razpotje krokarjev v samem jedru zgodba o odraščanju mladega veščeca. Geralt bi ob koncu romana moral zaradi dogodkov in spoznanj postati drugačen, kot je bil na začetku, in to celo v pomenljivem smislu.

Namesto da bi se posvetil karakterizaciji osrednjega lika, roman razsipa z raznimi navezavami na znane trenutke iz serije romanov in zbirk kratkih zgodb. Tako na primer posebej omeni »zakon presenečenja«, ki igra pomembno vlogo v osrednji zgodbi sage, ter nameni cel prizor temu, kako Geralt prejme svoj značilni trak za lase, pa tudi kobilo, ki jo poimenuje Rdečeoka, pri čemer se celo pomenljivo nasmehne (sklepam, da vsem bralcem, ki so dojeli navezavo). S takšnimi sklici roman piha na dušo oboževalcev v upanju, da bo v njih prebudil spomin na zgodbe, ki so jim bile nekoč pri srcu, vendar pa ti prizori nimajo nobene vrednosti za konkretno zgodbo Razpotja krokarjev in zato tudi ni smiselno, da jim roman sploh namenja tolikšno mero pozornosti.

Zgodba romana se sklene z naključnim antagonistom (tudi karakterizacija tega antagonista je skoraj nična), ki ga Geralt mimogrede pokonča, ter z iskanjem vseh njegovih pribočnikov, ki jih na zadnjih nekaj straneh Geralt ravno tako mimogrede pokonča. Za tip zgodbe o maščevanju pa velja podobno kot za ljubezenske pesmi – težko jih je napisati, saj so vse mogoče podobe in vsi možni pristopi že obrabljeni. Pogosto takšne zgodbe denimo prikažejo, da je maščevanje dvorezen meč in da v iskanju maščevanja človek le zaseje nova maščevanja, kar privede do neskončnega cikla pobojev. Razpotje krokarjev maščevanja ne prikaže na takšen način, a bi bilo bolje, če bi maščevanju namenilo večjo težo in bi pobijanje ljudi (četudi slabih) prikazalo manj nonšalantno – kot nekaj, kar kljub vsemu ni enostavno – ali pa si vsaj vzelo čas in poudarilo, da je to za Geralta enostavno, ker je veščec in kot tak načeloma brezčuten. Le ko Geralt prispe do svoje zadnje žrtve, roman postreže z dilemo: pognati se za žrtvijo, ki bo ravno osedlala konja in pobegnila, ali pa ustaviti pošast, ki dirja proti skupini otrok. Geralt se v tem trenutku odloči opustiti maščevanje in pomagati otrokom, a ta odločitev nima nobene resnične teže – imela bi jo, če bi Geralt že ves roman iskal svoje žrtve in bi si roman vzel čas, da bi bralcu približal njegov bes in dal bolj jasno vedeti, od kod Geraltova goreča želja po maščevanju sploh izvira. Ker pa roman Geralta že na začetku prikaže kot nekoga, ki bo vedno stopil v bran nemočnim, in ker tak ostane tudi vse do konca zgodbe, se njegova poslednja odločitev zdi povsem naravna in je tudi pričakovana.

Sapkowski je očitno želel napisati Razpotje krokarjev kot zgodbo, ki tematizira in prevprašuje maščevanje. Tudi Geraltov učitelj v tej zgodbi išče maščevanje, lika pa v enem od redkih pogovorov, v katerih Geralt celo izrazi svoje mnenje, razpravljata o tem, da bi veščec moral loviti pošasti, in ne izvrševati kazni v imenu zakona in pravice. Vendar pa se glavnina romana ne zdi uglašena s to idejo, tematizacija maščevanja pa je zato le površinska.

Razpotje krokarjev je zato v najboljšem primeru okorno spisan roman, ki prej spominja na osnutek, potreben urednika, v najslabšem primeru pa na izključno marketinški poskus, ki igra na srčne strune vseh oboževalcev prvotnih knjig in katerega uspeh je zavoljo trenutne aktualnosti franšize (zahvaljujoč videoigram in okornim Netflixovim adaptacijam) skorajda zagotovljen. V vsakem primeru pa je Razpotje krokarjev v kontekstu fantazijske literature in v nasprotju z ostalimi knjigami iz sage neodgovorno delo, ki je v zanašanju na zagotovljen komercialni uspeh literarno površno in nedodelano, kot tako pa pušča slab priokus za sago kot celoto in ne deluje kot dobra spodbuda za branje preostalih knjig – morda bo bralce prej odvrnilo.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.